Do kam lahko seže gospodarski kolaps kapitalizma?

Osnovna prioriteta politikov v tem trenutku bi morala biti analiza in reševanje posledic gospodarske krize , ne pa iskanje cenenih političnih točk (v slovenskem primeru jih iščejo v takšnih dolgoročno nepomembnih temah kot so mejni sporazum s Hrvati, urejanje vprašanja izbrisanih) itd. Vse druge teme trenutno služijo le kot odvračanje pozornosti od tega, daleč največjega problema, s katerim bomo soočeni naslednjih nekaj let.

Morali bi se vprašati, zakaj gospodarski krizi še kar ni videti konca. Zakaj podjetja še kar odpuščajo delavce. Zakaj ima toliko globalnih podjetij (ne samo bank) tako velike izgube. Zakaj je ravno v zadnjem času prišlo do razkritja toliko velikih goljufij, kjer niso bili opeharjeni naivni vlagatelji, temveč so bili donedavnega ugledni in cenjeni upravitelji skladov razgaljeni kot ceneni Catch-The-Cash goljufi (največji med njimi je bil Bernard Madoff, ki je svoje investitorje oškodoval za 50 miljard ameriških dolarjev – mimogrede, to je toliko kot je zahtevala pomoči celotna ameriška avtomobilska industrija). In zakaj borzni indeksi še kar padajo (to sicer ni nek verodostojen pokazatelj dejanske situacije, odraža pa pesimistična pričakovanja investitorjev). Vse to se dogaja kljub številnim ukrepom  proti krizi, ki jih izvajajo sedaj že praktično v vseh (vsaj kapitalistično usmerjenih) gospodarstvih na svetu.

Morali bi se tudi vprašati o dimenzijah in ozadju ogromnih številk, ki jih poslušamo v zadnjem času. Naj jih naštejemo samo nekaj, pri čemer se bomo osredotočili na avtomobilsko in finančno industrijo (in še to samo na nekaj večjih podjetij oz. korporacij). V ZDA je kriza tako prizadela avtomobilski sektor, da so v Centru za avtomobilske raziskave (CAR) novembra 2008 napovedali črni scenarij, če država ne bi ponudila pomoči: avtomobilski sektor bi izgubil kar 2,5 miljona delovnih mest: 240,000 bi jih odpustili v samih avtomobilskih podjetjih, nadaljnjih 795,000 bi jih izgubilo delo pri dobaviteljih sestavnih delov, kar 1,4 miljona pa bi jih odpustili v podjetjih, ki so bila zaradi krize prizadeta samo posredno (vir: The Economist). Celotni stroški (socialni transferji, manj plačanih davkov idr) bi po oceni tega centra presegli 100 miljard ameriških dolarjev, zaradi česar so predlagali, da država pomaga s 50 miljardami dolarjev. Kljub državni pomoči, ki jim je bila nato odobrena (in je bila potrebna tako za zagotavljanje tekoče likvidnosti kot za srednje- in dolgoročno financiranje) pa plan prestrukturiranja pri General Motorsu samo letos predvideva odpustitev kar 14% zaposlenih v ZDA oz. 10,000 delavcev (vir: Freep idr.), po drugih virih pa bo odpustil kar 47,000 zaposlenih po celem svetu, od tega 26,000 izven ZDA – kar pomeni da bo v ZDA brez dela ostalo 21,000 in ne 10,000 zaposlenih (vir: Sydney Morning Herald idr.). Celotna avtomobilska industrija (vključno s Toyoto, BMWjem in Mercedesom) je lani doživela padec prodaje v višini 20-30% (nekateri, kot npr. ameriški Chrysler, tudi do 50%), samo v zadnjem četrtletju pa celo do 40%. Povsod bodo odpuščali zaposlene, kljub temu da krizo rešujejo tudi z vsemi drugimi možnimi ukrepi (z začasno ustavitvijo proizvodnje, odpuščanjem zunanjih sodelavcev, krčenjem stroškov, zniževanjem plač itd). Kriza tako počasi zajema celotno svetovno avtomobilsko industrijo, pri čemer Evropa ni nobena izjema (vir: Razgledi).

V finančnem sektorju je situacija še bolj kritična. V ZDA razmišljajo o nacionalizaciji bank (vir: The Economist), v Nemčiji že pripravljajo zakonodajo za takšne ukrepe (vir: Dnevnik), v EU razmišljajo o ustanavljanju slabih bank (vir: Razgledi). Banke po celem svetu poročajo o katastrofalnih izgubah.  Švicarski velikan UBS (ena od največjih svetovnih bank) je lani zabeležil izgubo v višini več kot 18 miljard $ (približno 14,5 miljarde €) in je že zamenjal vodstvo (vir: Yahoo). Royal Bank of Scotland je prav danes sporočila, da je imela lani izgubo v višini 40 miljard $ oz. 31,5 miljard € (vir: Sky News). Francoski velikan BNP Paribas je v zadnjem četrtletju 2008 pridelal 1,4 miljarde € izgube (vir: CNBC). Nemški Allianz je imel lani 2 miljardi € izgube (vir: Dnevnik) In tako naprej.

Tudi v drugih gospodarskih panogah so problemi in praktično vse države poročajo o recesiji. Brazilija (sedma največja gospodarska sila sveta) bo po zadnjih napovedih v letu 2009 zabeležila padec BDP v višini 1,9% (vir: The Economist). Toda še pred mesecem dni je bila napoved -0,9%. Torej bo morda konec marca popravljena napoved še slabša. Japonski napovedujo najhujšo recesijo po 2. svetovni vojni (vir: Dnevnik, S&P). Za Kitajsko, kjer je do uradnih številk zelo težko priti, se ocenjuje da bo brez dela ostalo do 25 miljonov ljudi. Priča smo globalnemu upadu investicij, potrošnje in proizvodnje (zanimiv članek o drastični pocenitvi stroškov prevoza kontejnerjev iz Azije, kar kaže na velik upad naročil iz Evrope, najdemo npr. tule).

Vprašati bi se morali naslednje: kako je mogoče, da so številke (izgube) tako velike? Ok, banke v Ameriki so žrtve kolapsa nepremičninskega trga. Ampak samo ta kolaps vendarle ne more pojasniti tako ogromnih izgub v tako različnih sektorjih gospodarstev po vsem svetu. Kako so planirali proizvodnjo in prodajo npr. v Toyoti? Zakaj imajo hkrati izgubo tudi v številnih drugih panogah – v ZDA bosta odpuščala tudi npr Boeing (10,000 zaposlenih) in  Caterpillar (20,000) (vir: CNN)? Kako je možno, da nihče ni predvidel te krize? Na podlagi česa so v vseh teh podjetjih planirali proizvodnjo in število zaposlenih? Zakaj so še v predhodnjem letu dodatno zaposlovali in povečevali kapacitete? So se zanašali na nove in nove bančne kredite, ki bi podpirali tako investicije v proizvodnjo kot končno potrošnjo? Res ni nihče znal predvideti konec tega začaranega kroga (da, ko vzame dolgoročni kredit še zadnji prebivalec tega planeta (do tja sicer še nismo prišli, pa vendar), potem v naslednjem letu res ne moreš planirati še dodatno 20% povečanje prodaje)?

Slovenska podjetja se seveda niso odrezala nič bolje. Zakaj ima izgubo v zadnjem četrtletju tudi NLB? Kolikor vem, si v Sloveniji nakup nepremičnine moral zavarovati s hipoteko v višini >100% nepremičnine, ki si jo kupil z bančnim kreditom. Torej iz tega naslova banke ne morejo imeti izgub. Naj torej v NLB razložijo, ali so dajali kredite za nakup nepremičnin v ZDA? So vlagali v druge finančne institucije, ki čutijo posledice nepremičninske krize? Kaj pa Revoz? Zakaj je uvajal nočno izmeno, celo tako da je novačil ljudi iz cele Slovenije in širše, potem za par tednov ustavil proizvodnjo, odpuščal, sedaj pa spet zaposluje? Kaj ti ljudje ne znajo planirati niti za nekaj mesecev vnaprej? Pa Gorenje? Še ravnokar so odpirali nove tovarne, sedaj pa zaposlenim ponujajo sporazumne prekinitve pogodb o zaposlitvi??

Za kaj gre torej pri celotni zadevi? Neznanje, zanašanje na druge, iskanje lastnih koristi???

No, v dokaz da vsem podjetjem sploh ne gre slabo, še ena dobra novica: Cadbury, britanski proizvajalec čokolade, žvečilnih gumijev in drugih sladkih proizvodov je prihodke iz prodaje povečal za 30% glede na prejšnje leto (vir: Sky News). Toda takšnih podjetij je malo tudi v svetovnem merilu, v Sloveniji pa bi jih lahko iskali s povečevalnim steklom (ali je to zaradi skrivanja dobičkov, iskanja izgovorov za dodatno zmanjševanje stroškov ali pa zaradi dejanske recesije, je seveda druga zgodba).

In kaj o vsem tem ugotavljamo v Sloveniji? Vlada se ubada z ukrepi in je presenetljivo hitro in elegantno prišla do dogovora s sindikati javnega sektorja o zmanjšanju stroškov plač za 100 miljonov €. O tem več v posebnem prispevku, saj kar ne moremo verjeti, da so bila pogajanja zaključena tako hitro. Opozicija, ki je še ravnokar trdila, da gospodarske krize ni, napada vlado zaradi prepočasnega ukrepanja. Revolucionarno boljših ukrepov pa ne predlaga. Ker jih ni. Tistih nekaj strokovnjakov, ki si upajo kaj predlagati, lahko razdelimo na dva dela: tiste, ki se po vzoru Evrope zavzemajo za ustanovitev slabe banke, in tiste, ki temu nasprotujejo. Med zagovorniki slabe banke so najbolj glasni bivši “mladi” makroekonomisti J.P. Damijan, I. Masten in S. Polanec (bivše jedro SMF – Slovenskega makroekonomskega foruma… saj res, le kam je poniknilo to pred časom tako promovirano telo?), med nasprotniki pa guverner BS M. Kranjec in starosta “gradualistov” J. Mencinger (njegove pomisleke si lahko ogledamo v zadnjem sobotnem Dnevnikovem Objektivu).

Kakšen je zlopamtilovski zdravorazumski pogled na situacijo? Enostaven. Slabe banke ne potrebujemo, Mencinger ima prav. V Sloveniji ni veliko slabih kreditov. Imeli smo jih leta 1990 in jih rešili. Naš problem sedaj je recesija na naših izvoznih trgih. Zaradi tega so bolj kot vse drugo ogrožena delovna mesta. In to ne samo delovna mesta v Muri, temveč tudi v Krki in Gorenju. Krizo lahko izkoristimo za dokončno presekanje podpiranja panog, ki jim v srednjeročni prihodnosti tako ali tako grozi izumrtje (predvsem del tekstilne industrije), panog, v katerih zaposlujemo predvsem slabo izobraženo tujo delovno silo in imajo nizko dodano vrednost (gradbeništvo). Poleg tega se moramo vprašati, katera delovna mesta pa se splača zadržati, in pomagati predvsem takšnim podjetjem. Vlada nekaj od teh ukrepov že izvaja, a je v javnosti tudi po lastni nerodnosti več slišati o plačevanju kav, kosil (reprezentance) in cvetja, kot pa o podpori pri skrajšanju delovnega časa, varčevanju v javnem sektorju ipd.

Potrebno pa bo začeti razmišljati o naslednjem: kaj pa, če dna krize še nismo dosegli (to je skoraj jasno) niti ga ne bomo dosegli čez 6 mesecev (kar je nekakšno magično obdobje, ki pa se ga omenja že kar nekaj časa; čez 3-6 mesecev se bo krivulja obrnila, poslušamo že… 3-6 mesecev…). Kaj če bodo Gorenje, Revoz, Mercator in drugi velikani slovenskega gospodarstva potrebovali pomoč tudi čez 1 leto? Kaj če bodo še 2 leti odpuščali delavce in zahtevali kontinuirano pomoč države? Imamo rezervni načrt? Morda pa bo že čez nekaj let Gorenje tam, kjer je bila Mura leta 1990? Kaj pa potem?

Razmere so namreč precej kaotične. Bankrotirale so že nekatere celotne državne ekonomije (Islandija, Latvija), kar je bilo še pred časom popolna nepredstavljivo. Države bivšega vzhodnega bloka so v velikih dolgovih, večji del njihovega bančnega sektorja obvladujejo tuje banke (predvsem nemške in avstrijske), ki so iz teh trgov v zadnjem času črpale vsa razpoložljiva likvidna sredstva za poplačevanje lastnih obveznosti drugje, tako da lahko pričakujemo še kakšen državni bankrot. Pa tudi v Nemčiji je že 8,5% brezposelnost – nezaposlenih je že 3,5 miljona ljudi (to je, mimogrede, za 1,5 Slovenije), vir: Dnevnik.

Potrebujemo torej dolgoročnejšo strategijo, kako iz krize, ne pa samo ukrepe v smislu skrajševanja delovnega časa in varčevanja pri kavicah (varčevanje v javnem sektorju pa predvsem štejemo za nujno potrebno za normalno delovanje države, ne pa kot nek posebej čudežni reševalni ukrep; zaradi tega ne bomo nič prej izšli iz te krize kot bi sicer). Ukrepi vlade sicer deloma gredo v to smer, ampak priznati bo potrebno, da z njimi bolj ali manj samo “vedrimo nevihto” oz. čakamo, da bodo iz krize izšle države, v katere smo doslej največ izvozili, potem pa bo vse približno tako, kot je bilo pred krizo. Toda, kaj pa če krize ne bo konec tako hitro? Kaj pa če po njej ne bo več vse tako, kot je bilo? Kaj če NIČ ne bo več, tako kot je bilo?? Prav v tem času bi zato morali pogumno vlagati v raziskave in razvoj, da se bodo tista podjetja, ki bodo preživela to krizo, lahko uspešno razvijala naprej. Torej, zdaj je še bolj kot kdajkoli prej potrebno spodbujati inovativnost, pridobivanje znanja in osvajanje novih tehnologij. Recesija in globalna kriza sta lahko tudi priložnost za uspešne strokovnjake, ki jih tudi pri nas ne manjka.