Danes v TV dnevniku: Peterle na evropskih volitvah napoveduje zmago desnice

NSi je imela “evropski tabor”, na katerem je nastopil tudi Lojze Peterle. Povzemamo nekaj njegovih izjav:

Lojze Peterle

“Nihče iz te koalicije ne more učit Slovencev o sociali, če z vednostjo in odgovornostjo te vlade lahko nekdo odnese 1 miljon € iz Ljubljanske banke.” Trapasto in zavajajoče – kaj bo Kramar “odnesel”, je še v času Janševe vlade moral vedeti predsednik nadzornega sveta Igor Marinšek, ki je zelo blizu samemu vrhu SDS. Pa ni Janševa vlada v 4 letih naredila nič, da bi to preprečila. Sploh pa govorimo o NLB in ne LB, ne glede na to večjo ljudskost, če govoriš “samo” o LB.

“Gospod Erjavec je napovedal oz. obljubil 1000 € pokojnine. Pol leta je že minilo, moja mama ima tam okrog 300 € pokojnine, pa še katera druga, pa me sprašuje, kdaj se bo zgodilo 1000. Jaz pa pravim, vprašajte gospoda Erjavca, zakaj ni postal minister za socialo.” A to je evropska tema, gospod Peterle? Če niste opazili, to niso predčasne volitve, ampak volitve za evropski parlament, kjer se ne odloča o slovenskih pokojninah. Če kaj, gospod Peterle, se bodo le-te morale še znižati – tako nas vsaj opozarjata OECD in IMF. Neproporcionalno so se povišale prav v času Janševe vlade…

“Jaz mislim, da smo ta čas najbližje 2 za NSi, 2 za SDS, na levici pa kakor bo. Morda celo 5:2.” Pogumna napoved, poleg tega pa je prvič, da je nekdo na desni jasno povedal, da je SDS desna stranka.

“Če bi bile državnozborske volitve ta trenutek, bi se že vrnili v državni zbor!” pa je dejala predsednica stranke Ljudmila Novak. Tudi zanimiva izjava. Zanima nas, kdo jim izvaja javnomnenjske ankete. A politik pač mora biti optimističen, še posebno pred volitvami.

Danes v TV dnevniku: Mencinger, Damijan, Kučan o vladnih ukrepih in Mercatorju

O vladnih ukrepih:

dr. Jože Mencinger

Dr. Jože Mencinger: “Vsa ta tajkunska gonja začenja škodovati gospodarstvu. Mislim, da se morajo banke pač same odločiti, kateri kredit bodo podaljšale in kateri ne.”

Dr. Jože P. Damijan

Dr. Jože P. Damjan pa: “… Ta zadeva je navadna fama, s katero želijo pomagati Šrotu oziroma prisiliti državo, da pomaga Šrotu, da izvede svoj načrt privatizacije Laškega do konca.”

O Mercatorju, ki da naj bi ga kupoval g. Roglić (OrbiCo):

Milan Kučan

Milan Kučan:  “Jaz sem se srečal z gospodom Roglićem, z njim pa nisem govoril o Mercatorju, kar vas verjetno najbolj zanima, ker nisem gospod Janša, ki bi Mercator prodajal… Moje stališče glede Mercatorja pa je znano: da Mercator pač mora, zaradi svojega pomena, ostati v slovenskem lastništvu.”

Dr. Mencinger: “Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi dobiček nekdo vlekel iz našega gospodarstva.”

Damjan: “Mislim, da država tega deleža Mercatorja ne bi smela prevzeti, ker je povsem vseeno, v katerih rokah je Mercator.”

Zanimive izjave. Strinjamo  se z Mencingerjem (tako glede kreditov kot Mercatorja) in Kučanom, čudimo pa se Damjanu. Da je vseeno, kdo je lastnik Mercatorja? Pojdite malo v Leclerc pa poglejte, koliko slovenskih izdelkov je tam v primerjavi z Mercatorjem. Ali obratno, pojdite na Hrvaško pa primerjajte, koliko slovenskih izdelkov je v Mercatorju in koliko drugod (pa ni potrebno iti v Konzum, ki javno bojkotira slovenske izdelke). Slovensko mleko in jogurti so verjetno povsem primerljivi s hrvaškimi…slovenska voda pa s francosko…trgovci pa vseeno forsirajo vsak svoje znamke, neredko tudi po nacionalnem ključu. Dr. Damjan, ni torej vseeno, čigav bo Mercator! In ne, če pride v hrvaške roke in se bo v njem prodajalo dosti manj slovenskih in precej več hrvaških izdelkov, še ne bo avtomatično pomenilo, da je slovenska živilskopredelovalna industrija nekonkurenčna (enako začuda meni tudi dr. Tajnikar). Ne, v ozadju so pogodbe lastnikov z drugimi predelovalci in ekonomije obsega v dosti večjih gospodarstvih (primer: francoska mlečna industrija in industrija pijač proti slovenski…).

Aktualno iz zadnje Mladine (21/2009) – Žižek in še kaj

Najbolj zanimivi članki:
- intervju z Žižkom
- analiza SDSovih predlogov za izhod iz gospodarske krize (naštevajo Janševa sprenevedanja, npr to, da se je ravno Janševa vlada tako enormno zadolževala, sedaj pa oni prihajajo z nekimi predlogi?!)
- ocena krivde za tajkune in zadolženost (kriva je Janševa vlada, pod katero sta se enormno zadolžili npr Luka Koper in Intereuropa, zgodila sta se managerska prevzema Istrabenza in Pivovarne Laško, država je dala enormna poroštva DARSu…)
- kratek prispevek o zločinih irske cerkve ter kako bodo za njih plačevali irski davkoplačevalci
- intervju z novinarjem Davidom Craigom, ki je raziskal goljufije v evropskem parlamentu in evropski komisiji
- kritika zadolževanja ljubljanskega župana Jankovića (v času njegovega županovanja je dolg občine iz 57 miljonov € narasel na 139 miljonov!)
- Nežmah proti Titu in Jankoviću (no, to nič novega)
- Marcel Štefančič jr. o Severni Koreji
- 2 strani o Berlusconiju in 18letni Noemi Letizia
- namesto Jurija Gustinčiča tokrat kolumna Umberta Eca, na nenavadno temo (boj proti spamu v elektronski pošti)

Najzanimivejši citati:
“Da se zgodovinski nesporazumi pomirijo do konca, bi bilo pravično, če bi Titova cesta tekla mimo obnovljenega ‘Stadiona domobranske prisege Hitlerju leta 1945 pod modrim vodstvom škofa Rožmana’.” Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik (Izjave tedna, str. 11,)

“Včasih se mi zdi, kot da je kapital zadnjo krizo zakuhal zato, da bi ljudem dopovedal, kako kapitalizem res ni popoln, a tudi levica nima niti najmanjše resne vizije, kaj storiti”. Žižek, str. 39.

“Da se je v Sloveniji pristalo na to, da obrobne obscene figure kot Jelinčič in Podobnik – figure, ki jih je treba ignorirati kot v veliki družini ignoriramo norega sorodnika – določajo teren, je škandal prve vrste.” Žižek, str. 40.

“Kakršnakoli nostalgija po Titu ni nič drugega kot izraz popolnega moralno-političnega fiaska naše “levice”. Podobno se mi zdi z omahovanjem, da bi sami zahtevali razčiščenje povojnih pobojev. Ko slišimo strah, da bo “nasprotnik izkoristil naše priznanje”; se moramo vprašati, ali ta nasprotnik sploh ima najmanjšo pravico nastopati kot naša vest. Kdo nam bo solil pamet? Bo to cerkev, ki danes grabi posestva in množično ščiti pedofile v svojih vrstah – prav te dni mediji poročajo o izsledkih preiskave na Irskem, ki je razkrila, kako je tam cerkev tajila dolgoletno sistematično zlorabo tisočev otrok – , če niti ne omenjam njene neslavne preteklosti, od križarskega pohoda proti katarom, ideološke čistke, ki bi se je veselil sam Stalin, do sistematičnega reševanja nacistov po drugi svetovni vojni.” Žižek, str. 41.

“… ‘levi populizem’ je ZMERAJ znak fiaska levice.”, Žižek, str. 42.

SDSova inflacija predlogov: veliko forme, malo vsebine, vse pa je podrejeno ofenzivi za prevzem oblasti #4

 V seriji prispevkov s tem naslovom poskušamo opozoriti na prazne kritike SDS. Zakaj prazne? Ker temeljijo na polresnicah, populističnih frazah in zgrešenih idejah, ki koristijo samo majhnemu delu prebivalstva na škodo večine. V SDS se ne zavzemajo za blaginjo vseh prebivalcev, saj jim to, podobno kot Cerkvi, zmanjšuje možnost kontrole in popolne oblasti nad množicami (bolj kot je prebivalstvo izobraženo, bogato in samostojno, manjšo oblast lahko vršiš nad njim). Poleg tega pa bi v SDS kritizirali tudi sončni vzhod (ali zahod, pa tudi oblake čez dan), če bi mislili, da jim bo to prineslo kaj točk. Vedno bolj je očitno, da njihov osnovni cilj ni večja blaginja Slovencev, temveč samo in izljučno oblast.
 
Tudi vsa njihova dejanja po volitvah kažejo na to. V prejšnjem prispevku smo opisali njihova dejanja ob ratifikaciji vstopa Hrvaške v zvezo Nato, ki so pripeljala do zbiranja podpisov za referendum o tej tematiki. Sedaj nadaljujemo s popisovanjem njihovih zadnjih akcij, ki samo še potrjujejo našo tezo, za kaj se SDS v resnici zavzema.
 

Janez Janša (vir: WIkipedia)

Vrnimo se v mesec marec. Medtem ko se je vlada tresla, ali bo obskurni Stranki slovenskega naroda uspelo zbrati podpise za referendum (kar pa je seveda bilo jasno, da jim ne bo uspelo: za to bi potrebovali podporo SDS, Janša pa se ne bo zameril Sanaderju, saj sta si vzajemno nujno potrebna za njun uspeh v politiki), je SDS nadaljevala napade: kritizira prav vsako potezo, dejanje, sklep ali predlog zakona nove vlade. Glede urejanja zadev s Hrvaško pa se je potrudila groziti z referendumom o vstopu Hrvaške v EU (zato je bila tudi potrebna vsa ta zmeda okoli referenduma za vstop Hrvaške v Nato), tako da je Pahor moral v sporazum Ollija Rehna vnesti toliko določil, da bo za Hrvate nesprejemljiv. Zakaj? Ureditev zadev s Hrvaško bi bil zgodovinski dosežek Pahorjeve vlade. Kot tak pa je seveda nesprejemljiv za Janšo. SDS ga mora zato blokirati na vse možne načine, najlažje pa to stori tako,da nahujska ljudi proti Hrvatom in skliče referendum. Zato bo potrebno do konca naših dni vpiti (in po potrebi za to vpitje najeti prijatelje v še bolj radikalnih strankah ali zavodih), da zahtevamo mejo na Mirni, teritorialni dostop do odprtega morja in še in še. Kondominij ali razsojanje mednarodnega sodišča (ki je znalo tudi brez dobesednega upoštevanja načela pravičnosti že razsoditi povsem pravično oz. v interesu vseh vpletenih držav; saj je tudi v interesu tega sodišča, da se ga najame za reševanje takšnih problemov, mar ne? S pristranskimi sodbami bi si samo omajalo sloves institucije, na katero se je vredno obrniti!!!!) zato ne pride v poštev. V poštev pridejo samo takšni pogoji, na katere Hrvati ne bodo pristali (ali pa Sanader na njih ne bo pristal, dokler mu nekdo iz Slovenije ne bo prišepnil, da bi bil sedaj trenutek, ko bi bilo dobro pristati na njih), zato da se ta spor lahko vleče v nedogled.
 
Naslednji na vrsti je bil zakon o odvetništvu. Sprememba, da naj parlament ne bi več določal tarife odvetnikom, temveč naj bi to počel minister sam, so označili kot jasen znak, da se bodo tarife takoj povečale. Kljub ministrovemu zagotovilu, da se še nekaj časa ne bodo. Kritizirali so ga že vnaprej (v času svoje vlade pa ob dosti bolj spornih točkah vehementno stali na stališču, da jim je ljudstvo dalo mandat na volitvah, tako da imajo vso podlago  za svoja dejanja). Ko stroka opozori na luknje v novem kazenskem zakoniku in pošlje nujni predlog za spremembo dikcije, tako da bo jasno, da zakonik velja tudi za mladoletne, se SDS opre na načelna pravna mnenja nekaterih pravnikov in sedaj še vrhovnega sodišča. Ja ljube duše, zakaj pa potem potrebujemo zakonik, če zadostujejo načelna mnenja? In če so stvari tako jasne, zakaj so potem tri okrožna sodišča v podobnih primerih uspela odločiti na tri povsem različne načine?? Toda ne, ker vlada predlaga kratko in povsem majhno novelo zakonika, ji je (tej noveli namreč) že vredno nasprotovati. Tako imenovani poslanec Vinko Gorenak je sejo odbora za pravosodje, na kateri so obravnavali to novelo, prestavljal v nedogled. Toda ni upošteval, da je s takšnimi dejanji samo še bolj razgalil sebe in svojo stranko.
 
Vmes se je zgodila še dolgo pričakovana izredna seja o interpelaciji ministrice Kresalove. Kresalova, z njo pa celotna levica, je svojo nalogo opravila izredno. S tem so SDSu vsaj za nekaj časa zaprli usta glede izbrisanih, čeprav je Janša na koncu izredne seje, ko je že moral ugotoviti, da jim ni uspelo vnovič nahujskati kakšnega pomembnega deleža prebivalstva proti “južnjakom” (nasprotnikom Slovenije oz. v grimščini kar “okupatorjem”), s stisnjenimi zobmi napovedal, da bo vsaka izdana odločba podlaga za novo interpelacijo proti Kresalovi. Trenutno rezultat: 2200 odločb, 0 novih interpelacij, 0 € izplačanih odškodnin.
 
SDS, še posebno pa NSi (v koordinirani akciji z RTV Slovenija) sta spomladi poskušali vnovčiti tudi zločine po drugi svetovni vojni. V zelo prikladnem času tako  za slovenske kot hrvaške volitve je RTV Slovenija začela večino informativnih oddaj namenjati poročanju o Hudi jami. Desnica je takoj obudila kulturni boj proti komunistom, vlada pa je poskušala odgovoriti z zakonoma o žrtvah vojnega nasilja in o vojnih grobiščih. Pa se je spet ujela v past SDS. SDS bo namreč vsako usklajevanje za dosego dvotretjinske večine o kateremkoli predlogu v državnem zboru izkoristila za maksimalno dosego svojih ciljev. Pri tej tematiki je njen cilj podoben kot pri skoraj vseh temah: da vladi NE USPE. Pahor in njegovi socialni demokrati, ki bi bili pripravljeni na skoraj kakršnokoli dikcijo obeh zakonov, tako ne morejo doseči ničesar: če bi bila ta zakona sprejeta, bi si lahko vlada pripisala del zaslug, pol tega pa bi morali domobranci enkrat le priznati Pahorju in SD, da so privolili v kompromis in da so za spravo. Tako da je za SDS in domobrance bolje, da se ti zakoni NE SPREJMEJO. Tako imajo prosto pot, da po mili volji napadajo SD s pritlehnimi očitki, da gre za naslednike komunistov, ki so krivi za strahotne zločine po drugi svetovni vojni, in da SD ni za spravo, ni za spoštovanje osnovnih človekovih pravic in moralnih norm in še in še. Pri čemer so dejstva ravno nasprotna: SDS postavlja vedno nove (nepomembne) pogoje za sprejetje teh zakonov. In ko jih SD (in koalicija) sprejme, SDS postavi nove pogoje, vse z namenom, da se zakona sploh ne bi sprejela.
 
Posebno poglavje pa so ukrepi proti gospodarski krizi. Septembra je takrat še aktualna Janševa vlada zagotavljala, da krize sploh ni. Novembra sta Janša in Vizjak izjavila, da kriza sicer je, a se ji bo Slovenija izognila po zaslugi Janševe vlade. Januarja pa je SDS že napadla novo vlado, da ne ukrepa dovolj hitro!?!?!?!?!?!!!?!? Nekaj nam mora biti jasno: aktivnih ukrepov proti krizi ni, ker nimamo načina, da jo prebrodimo hitro! Naše gospodarstvo je majhno in predvsem odprto navzven. Ključ našega razvoja je izvoz. In če je kriza zajela vse naše glavne gospodarske partnerje, potem nimamo komu prodajati naših izdelkov. In dokler bo tako, bo tudi naše gospodarstvo v krizi. Naša vlada pa v tem času sprejema vse ukrepe, ki jih lahko: subvencionira skrajševanje delovnega časa in “začasno” brezposelnost (oziroma pošiljanje delavcev na čakanje), stimulira razvoj in do neke mere potrošnjo ter zmanjšuje javno porabo.
 
Res je, vlada je bila počasna pri nekaterih ukrepih, predvsem glede “začasne” brezposelnosti. Zaradi tega je nekaj več dejansko brezposelnih. Pri jamstvenem skladu jo je zavrl veto državnega sveta in pripombe iz EU. Toda predlagani ukrepi SDS so kapljica v morje glede reševanja gospodarske krize, naravnani so zelo parcialno, povzročili pa bi še 2x večji minus v državnem proračunu. Naj navedemo samo 2 takšna nesmiselna ukrepa: 1.000 € subvencije za nakup novega avtomobila in 10.000 € subvencije za nakup novega stanovanja. Subvencija za nakup novega avtomobila bi bila smiselna le, če bi jo kupec dobil za nakup Renaulta, narejenega v Sloveniji, ali avtomobila, sestavljenega iz komponent, izdelanih v Sloveniji. Pri nakupu japonskih, korejskih in še marsikaterih drugih avtomobilov pa temu seveda ni tako. Obstajajo ocene, da bi 90% te subvencije šlo neposredno v žep tujcev (lastnikov avtomobilskih tovarn), le 10% pa bi ostalo v Sloveniji. Drug ukrep, pomoč pri nakupu stanovanja, je na prvi pogled bolj smiseln, saj ga je SDS utemeljevala s tem, da ob nakupu stanovanja kupimo tudi opremo zanj, torej bi s tem ukrepom pomagali tudi pohištveni industriji, pa morda Gorenju in proizvajalcem kuhinjske in kopalniške opreme. Toda, problem je drugje: če mlada družina ne more dobiti kredita za nakup stanovanja (zaradi zaposlitev za določen čas, prenizkih dohodkov itd), jim tudi 10.000 € subvencije o nakupu nič ne pomaga. Vlada se je tega problema lotila drugače: že v preteklosti s stanovanjsko shemo in  razpisi stanovanjskega sklada, sedaj pa razmišlja še o nekakšni stanovanjski jamstveni shemi, preko katere bi pomagala tistim, ki si sami ne morejo privoščiti nakupa stanovanja. Nekatere druge ukrepe, ki jih je sedaj v paketu predlaga SDS, pa je vlada že sprejela in so bili v bistvu brezpredmetni.
 
Ključno glede reševanja gospodarske krize pa je naslednje: krizo bi dosti lažje reševali, če bi lahko financirali razna javna dela, naložbe v infrastrukturo itd. Toda kaj, ko je SDS v času gospodarskega razcveta še dodatno pregrevala gospodarstvo s pospešeno gradnjo avtocest in prekomernim zadolževanjem na vseh področjih. Zato imamo sedaj ogromen javni dolg, hkrati pa ni manevrskega prostora za npr. naložbo v izgradnjo in posodobitev železniškega omrežja. Generalno pa se iz krize ne moremo izvleči sami, temveč moramo, ker naš razvoj temelji na izvozu, počakati, da iz krize izplavajo vsaj Nemčija, ZDA in Francija.
 
Ob vsem tem pa je SDS izpeljala še volilni kongres, kjer so za svoja führerja spet potrdili Janšo, ta pa je v javnost lansiral potrebo po drugi republiki. Še ena marketinška poteza z veliko blišča, a malo ali nič vsebine.
 
Toliko zaenkrat o kritikah SDS na račun vlade. Žal v njih vedno bolj prepoznavamo samo željo po oblasti, do katere se SDS želi dokopati na vsak način. Takšno politično udejstvovanje pa ni koristno, ker se bodo tako prezrle tudi tiste redke dobre poteze, ki jih bo stranka povlekla (npr. spomenica o urejevanju zadev s Hrvaško, ki jo je SDS pripravila po tem, ko je Pahorja zapletla v godljo glede referenduma, ter razmišljanje Janše o kolaboraciji in revoluciji med drugo svetovno vojno).

Video: Hlebševo blatenje Golobiča (na TV Slovenija) in Golobičev odgovor (v 24UR)

Napad politično motiviranega novinarja Mateja Hlebša na Gregorja Golobiča v Odmevih TV Slovenija 28.5.2009:

In odgovor Gregorja Golobiča v 24ur na POP TV 29.5.2009 (na TV Slovenija mu v nobeni informativni oddaji niso dovolili odgovarjati na obtožbe!):

http://24ur.com/bin/video.php?media_id=60295503&section_id=2&article_id=3169813

Matej Hlebš je v Odmevih 29.5. objavil še en prispevek, vendar tudi v njem ni dovolil Golobiču, da osebno nastopi, temveč samo navaja njegov odgovor:

Odgovor ministra Golobiča na škandalozne obtožbe novinarja Mateja Hlebša (dopolnjeno)

Na Zlopamtilu smo prvi opozorili na neprofesionalen prispevek novinarja Mateja Hlebša v včerajšnjih Odmevih. Novinar je objavil prispevek, poln netočnosti in laži. Če povzamemo, je posojila zasebnega podjetja Ultra (in povezanih podjetij) pri NLB označil za tajkunske kredite, z njimi pa naj bi bil povezan sam Gregor Golobič, nekoč zaposlen v tem podjetju. Posojila naj bi bila tajkunska zato, ker naj ne bi bila zavarovana. Tudi če bi bilo temu tako, je nesmisel ta posojila označiti za tajkunska, saj v tem primeru ni šlo za managerske prevzeme!

Gregor Golobič se je odzval na spletni strani stranke Zares, bil pa je tudi gost v oddaji 24ur na POP TV. To, kar je imel za povedati, je še bolj šokantno: posojila so zavarovana, podjetja, ki jih omenja Hlebš, celo pozivajo NLB, naj objavi vse podrobnosti posojil, novinar Hlebš pa Golobiču celo NI OMOGOČIL odgovora na te škandalozne obtožbe! Če to drži, je to popolnoma neprofesionalno dejanje, nevredno resnega novinarja!!

Na TV dnevniku te teme SPLOH NISO OBRAVNAVALI, kar daje slutiti, da je resnica na strani Golobiča in ne Hlebša. Glede na to npr. koliko časa so dali na voljo Janezu Janši, da je, takrat še v vlogi premierja, odgovarjal na obtožbe finskega novinarja v zvezi z afero Patria (30 minut v Odmevih kot edinemu gostu), bi bilo normalno, da tudi Golobiču dovolijo to isto, kar je povedal na 24ur, povedati tudi včeraj v Odmevih ali danes v TV dnevniku.

Gregor Golobič na POP TV odgovarja na obtožbe novinarja RTV Slovenija Mateja Hlebša, potem ko mu na RTV Sloveniji niso dovolili nastopiti niti na Odmevih niti v TV Dnevniku

Če tega ne bodo storili niti v današnjih Odmevih, bomo oba prispevka objavili na strani Zlompatila. Če namreč držijo navedbe Golobiča, gre za evidentni škandal in novinarstvo najslabše vrste, hkrati pa še za strankarsko usmerjeno poročanje RTV Slovenija.

Zaenkrat pa objavljamo odgovor Gregorja Golobiča na spletni strani stranke Zares:

“Novinar TV Slovenija Matej Hlebš je v prispevku, objavljenem v četrtkovi oddaji Odmevi, v nasprotju z vsemi načeli profesionalne novinarske etike nanizal niz lažnivih trditev z namenom politične diskvalifikacije in poskusa preusmerjanja pozornosti oziroma preprečevanja nadaljnjega razkrivanja spornih početij uprav bank, njihovih nadzornih svetov in prejšnje vlade, k čemur je zavezana stranka Zares.

Nacionalna televizija včeraj ni omogočila, kljub moji razpoložljivosti vse do 19. ure zvečer, da bi lahko odgovoril na izpostavljene laži in očitke. (Novinar Matej Hlebš je poleg tega v svojem prispevku zavajal celo s trditvijo, da »ministru Golobiču zaradi službene zadržanosti danes na ta vprašanja ni uspelo odgovoriti«. Pri tem je »pozabil« omeniti, da je imel možnost vprašanja zastaviti na novinarski konferenci po seji vlade, na kateri sem odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja, kot tudi, da je svoja vprašanja po elektronski pošti poslal šele ob 19. uri, ko sem bil službeno zadržan. Od 19.30 dalje sem bil v Cankarjevem domu na slovesnosti ob 90-letnici Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.)

Tudi danes sem izrazil pripravljenost, da v oddaji Odmevi neposredno odgovorim na katerokoli vprašanje, vendar so na TV Slovenija to zavrnili. Tega si ni mogoče razlagati drugače, kot da očitno vedo, da razširjajo politično motivirane neresnice in s tem tudi izpričujejo svoj odnos do poslanstva nacionalne televizije.

Takšna orkestrirana manipulacija in insinuacije novinarja Hlebša in urednice Rosvite Pesek, skupaj s serijo anonimk, narejenih v najslabši maniri opozicijske stranke SDS, mene osebno in stranko Zares še dodatno utrjujejo v prepričanju, da odpiramo prava vprašanja in vztrajamo na pravih zahtevah. Zato bomo pri tem enako načelni, vztrajni in dosledni tako glede početja prejšnje vlade in z njo povezanih akterjev kot tudi glede podobnih poskusov, ki jih zaznavamo in preprečujemo s strani posameznih »sopotnikov« sedanje koalicije.

Gregor Golobič”

Dopolnitev: v nocojšnjih Odmevih je Hlebš objavil nov prispevek na to temo, vendar tudi v drugo ni dovolil Gregorju Golobiču, da bi osebno odgovoril na obtožbe, temveč je njegov odgovor le povzel z besedami, da Golobič obtožbe označuje za “absurdne”. Vse tri videe objavljamo tule.

Golobič: od karizmatičnega voditelja do voditelja z napako

Na ponovni vstop Gregorja Golobiča v politiko se je čakalo praktično vse od njegovega odhoda po volitvah leta 2004. Ustanovitev stranke Zares so s strahom pričakali tako na desni kot na levi. Na obeh straneh namreč Golobiča vidijo kot edinega levosredinskega politika, ki se lahko pomeri z Janezom Janšo (in ga tudi premaga). Na levici so se ga bali še za odtenek bolj, saj je Zares seveda neposredni konkurent drugim strankam za volilne glasove (je pa tudi glede tega trn v peti desnici, saj lahko karizmatični politik vedno pobere glasove neopredeljenih in neideološko obremenjenih, ki lahko potencialno volijo katerokoli stranko, ter tistih potencialnih volivcev, ki morda drugače sploh ne bi šli na volitve).

Tudi volilni rezultat leta 2008 je Golobič in njegovi stranki Zares lahko dal razlog za optimizem, ostalim strankam pa vzrok za skrb. Le leto dni stara stranka je postala celo druga največja vladna stranka, z osvojenimi 9 poslanskimi mesti in 9,37% glasovi volivcev pa tretja stranka v Sloveniji. Ta rezultat je nakazal, da bi Zaresovci ob dobrem delu v tem mandatu na naslednjih volitvah lahko resno ogrozili SD-jev primat na levici.

Toda volitve so pomenile tudi konec nekega romantičnega obdobja za stranko, saj so morali prenehati le govoriti o visokoletečih ciljih in prepričevati ljudi z všečno retoriko. Potrebno je bilo začeti z dejanskim vodenjem države. Tu pa se jim, kot vidimo, malce zatika.

Začelo se je že z Vajglom in nekaj njegovimi nerodnostmi, ki smo jih že na kratko opisali. Čeprav menimo, da ni naredil nič narobe (kasnejše poslušanje posnetka radijske oddaje pokaže, da je voditelj oddaje na začetku celo dejal, da so za izjavo prosili nekoga iz ministrstva za zunanje zadeve, pa niso bili dosegljivi… kar kaže na to, da je bil klic Vajgla v oddajo povsem zaželjen in skladen s konceptom oddaje), pa je vseeno dal povod opoziciji za kritike, kar je vedno nespretno dejanje.

Nadaljevalo se je z oblikovanjem kandidatne liste za volitve v evropski parlament. Minister Matej Lahovnik je očitno precej samosvoja osebnost, kar z veseljem kaže tudi v javnosti. Že ob oblikovanju vlade je bilo slišati, da mu mesto gospodarskega ministra ne diši preveč. Ja človek božji, potem pa ne bodi gospodarski minister!?!?! Še bolje, tudi poslanec ni treba biti! Nihče ni nenadomestljiv, še posebno pa ne naši politiki.

In potem, novi šok. V času najhujše gospodarske krize naše generacije se gospodarski minister drzne kandidirati za evropskega poslanca. Pri čemer daje še malce dvoumne izjave, na televiziji na kritike, kako lahko kandidira med krizo, odvrne, da je zadnji na listi in da bo svoje ministrske naloge opravljal nemoteno, v intervjuju za Mag 11.5.2009 pa je med drugim povedal naslednje: “Prvo in zadnjo besedo imajo volivci. Edini pravi pokazatelj javnega mnenja so vedno volitve. Šele 7. junija zvečer bomo vedeli, kakšna je volja državljanov. Glede moje izvolitve je pomembno, koliko bodo volivci izkoristili možnost preferenčnega glasu. Verjamem, da jo bodo v veliki meri. Na volitve se gre zato, da si izvoljen, in jaz nisem nobena izjema.” Prvi na listi ZARESa za evropski parlament pa je tudi problematičen: Ivo Vajgl je eden pomembnejših in vplivnejših Zaresovih poslancev v državnem zboru, poleg tega pa je tudi predsednik odbora za zunanje zadeve. Njegov odhod v Bruselj bo nedvomno močno osiromašil Zaresovo zasedbo v parlamentu.

Lahovnik pa na splošno Golobiču povzroča velike preglavice . Poleg tega, da še sedaj ni čisto jasno, kaj pravzaprav počne kot gospodarski minister, saj v času najhujše krize o svežnjih ukrepov poslušamo izjave ministrov Križaniča (za finance), Gasparija (nekakšen “nad”-minister brez listnice za evropske zadeve) in premierja Pahorja, pa je v primeru Draška Veselinoviča in odobritve kratkega reprogramiranja (100 dni res ni neka dolga doba, ki bi močno škodila NLB in/ali državi, tudi v evidentnem primeru tajkunskega kredita) bil prav Lahovnik tisti, ki je zagrozil z izstopom Zaresa iz koalicije. S tem je po nepotrebnem omogočil opoziciji, da se vlada, namesto da bi aktivno ukrepala proti krizi, ukvarja sama s seboj.

Golobič ima torej problem s strankino ekipo. Že ključni ljudje v stranki delajo osnovnošolske napake, po drugi strani v stranki ni nekega odmevnega imena, ki bi lahko nadomestil Vajgla ali Lahovnika v primeru izvolitve enega od njiju v evropski parlament. Kot da to še ne bi bilo dovolj, pa Golobič tudi sam dela napake.

Gregor Golobič

Ustanovitev agencije za visoko šolstvo že lahko štejemo kot napako. Utemeljenih razlogov, zakaj bi morali sedaj že bivši svet za visoko šolstvo nadomestiti z agencijo, ni. Še najbolj verjetna se zdi razlaga, po kateri je člane neke institucije najlažje zamenjati s spremembo zakonodaje. Podobno so pred leti zamenjali direktorja RTV Žarka Petana. Proti agenciji se je izrekel tudi nekdanji rektor UL dr. Mencinger. V ozadju ustanovitve Agencije se zagotovo skrivajo tudi zapleti z Novo univerzo oz. boji proti njeni ustanovitvi.

Še bolj grob poseg v javno infrastrukturo pa si je Golobič dovolil z idejo, da bi področji pošte in telekomunikacij iz ministrstva za gospodarstvo “prestavili” v njegov resor. Kaj imata omenjeni področji skupnega z visokim šolstvom, lahko le ugibamo. Poleg tega bi po našem mnenju je ministrstvo za visoko šolstvo tako ali tako nepotrebno (menimo, da ga je Janševa vlada ustanovila samo zato, ker je bilo potrebno zagotoviti dovolj ministrskih stolčkov vsem koalicijskem partnerjem)  in bi ga bilo potrebno ponovno združiti z ministrstvom za šolstvo, ne pa da mu še širijo pristojnosti. Če pa jih že širijo, naj bodo vsaj približno takšne, ki spadajo v siceršnje področje delovanja ministrstva, ne pa v področje interesnih sfer, kjer želi Golobič širiti svoj vpliv.

Delovanje stranke Zares po volitvah in poteze njenega predsednika Golobiča torej kažejo, da se stranka ne razvija v smer širitve in večanja priljubljenosti pri volivcih. Namesto da bi postala največja levosredinska stranka, nekakšen novi LDS, je dosti bolj verjetno, da bo stagnirala na robu 10% volilnih glasov (na volitvah v državni zbor seveda; lokalne volitve ter volitve v evropski parlament so druga zgodba).

SDSova inflacija predlogov: veliko forme, malo vsebine, vse pa je podrejeno ofenzivi za prevzem oblasti #3

V prejšnjih dveh delih smo obravnavali SDSovo ravnanje pred in takoj po volitvah. Sedaj bomo analizirali njihovo delovanje od volitev naprej, v zadnjem prispevku pa bomo opisali njihova zadnja dejanja pred volitvami v evropski parlament..

Takoj po volitvah je torej Janša in z njim SDS imel možnost priznati poraz, svoje napake in napačno strankino pot. S tem pa bi seveda zrušil mit o lastni nezmotljivosti in škodljivosti politike SDS, tako za desnico kot za Slovenijo. To bi bila sicer normalna poteza poražene stranke in njenega voditelja ter predsednika vlade po izgubljenih volitvah, a kaj, ko Janez Janša ni normalni politik in SDS ni normalna stranka.

Janša (in z njim SDS) ne priznava porazov. In če ne zmaga na volitvah, nima kaj iskati v dokazano poraženi poziciji. To bi bila njegova politična smrt. Zato Janša ni priznal poraza. Izustil je pogojno čestitko zmagovalcem, pri čemer je mislil samo na Pahorja in SD, ne na celotni levi “trojček”. Hkrati pa je očitno še isti večer (ko ga skoraj do polnoči ni bilo iz volilnega štaba, ki je bil, zanimivo, organiziran kar v isti zgradbi kot tudi uradno spremljanje volitev… bi bilo zanimivo videti, ali so bili računi za ti dve aktivnosti ločeni ali pa poravnani kar iz istega, proračunskega žaklja) planiral naslednje poteze. Ki so bile vse naravnane v smer, ki se jo stranka oklepa še sedaj, in ki ob neodločnosti levice (ki, razen Golobiča, ni pripravljena na aktiven in radikalni boj proti JJ) že prinaša rezultate: v smer diskreditacije levice, njenih potez, rezultatov in sploh vsega njenega delovanja.

V prvih dneh po volitvah je Janša, očitno še malce prestrašen glede svoje prihodnosti, raje ostajal v ozadju in se ni izpostavljal, verjetno zato, da ne bi poslušal očitkov, da si rešuje kožo in da naj raje odstopi kot pa jadikuje in obtožuje vse po vrsti za svoj poraz. V ozadju pa je vlada vlekla še zadnje poteze, ki so obremenile proračun še za dodatne miljone €, ki sedaj manjkajo za lažji izhod iz gospodarske krize (do novembra, ko so Janševi dejansko morali zapustiti vladne prostore, so izvedli še številne premestitve in imenovanja zaslužnih strankarskih vojakov, sklenili dogovor s Cerkvijo glede Blejskega otoka in še in še). A to je bilo daleč od oči javnosti. Logično, saj so umazani posli vedno daleč od oči javnosti.

Na očeh javnosti je SDS takoj začela boj za oblast. Najboljšo možnost je videla (in jo še vidi) v predčasnih volitvah. Predvolilne kampanje so vedno njena konkurenčna prednost, saj populistična retorika, udarci pod pas, predvolilne obljube, trkanje po prsih in sistematična diskreditacija nasprotnikov po tradiciji prinašajo politične točke. V dneh po volitvah je bil tako najglasnejši (sedaj bivši) minister Gregor Virant. Napadel je domnevne nepravilnosti v nekaj okrajih v Ljubljani. Nekaj časa se celo ni vedelo, ali bo SDS zahtevala ponovitev volitev. Rezultat volitev, na katerih je SDS izgubila, je bil tako razglašen za spornega. Namesto da bi javnost sprejela dejstvo, da je zmagala levica (podobno kot je Pahor leta 2004 javno objavil, da je pač zmagala desnica, čeprav je formalno le-ta imela natančno 45 glasov v parlamentu, torej ni imela absolutne večine), je SDS (pri čemer je za to brez problem izkoristila (zlorabila?) državno (prosto po ustavnopravnemu SDS vojaku dr. T. Jerovšku) RTV in svoje brezplačnike) v javnosti forsirala razlago, da je rezultat volitev tesen, nejasen, sporen, sploh pa, da je potrebno počakati še na glasove iz tujine (ki bi teoretično lahko, če bi uspela prevara v Argentini in bi iz raznoraznih društev in kdo ve iz kakšnih krogov (lahko tudi brez dejanskega glasovanja volivcev) prispelo nekaj deset tisoč glasov v korist za SDS in NSi, kar bi lahko spremenilo izid).

Po dveh tednih, ko je volilna komisija lahko končno razglasila volilni izid, je SDS plasirala novo teorijo zarote: sedaj sami fizično oddani glasovi niso bili sporni, toda, pomislite, SDS sploh ni utrpela poraza, saj je zanjo glasovalo več volivcev kot leta 2004 (kar je res), sploh pa je levica volitve dobila z lažjo glede afere Patria. Te teorije se SDS oklepa še sedaj. Ne glede na dejstva.

Dejstva niso pomembna, pomemben je občutek prevare. A prevaro izvaja SDS, ne levica. SDS zavaja javnost, manipulira z dejstvi – kar vse JE po definiciji laž in zarota. Dejstva v aferi Patria govorijo drugače, kot pravi SDS. Ob izbruhu afere SDS ni utrpela zmanjšanja podpore. Nihče od levih politikov Janše ni obtožil korupcije. Opozarjali pa so (ob obupnih poskusih SDSovcev (Jerovška, Černača in drugih), da bi jih utišali) na številne nepravilnosti: od odločitve za nakup (oklepnikov, kot vidimo, sploh ne potrebujemo), do izbire dobavitelja (in, kot vidimo, še mnogo posrednikov!), do pogajanj z dobaviteljem (kjer je bila izpogajana slabša oz. neustrezna konfiguracija oklepnikov, ki zaradi tega ne ustreza zahtevam Nata, zaradi katerih smo sploh kupovali te oklepnike).

A ker je SDS volitve izgubila, je nekaj moralo biti narobe: ali je prišlo do goljufije na voliščih (na kar pa se niso pritožili, zato te razlage niso mogli več uporabiti) ali pa do zavajanja volivcev. Tega pa se oklepajo še sedaj in od volitev naprej konstantno pozivajo na predčasne volitve (najprej zaradi Patrie, sedaj jih napovedujejo zaradi gospodarske krize). Še niso utegnili na levici ponovno pojasniti, da afere Patrie niso sprožili sami, že so v SDS prišli z novo obtožbo: vlada se oblikuje prepočasi. Pa čeprav je bil edini zamik povzročen z novo zakonodajo, po kateri je volilna komisija pač kasneje objavila uradni rezultat volitev (ker je dlje čakala glasove iz tujine). Vsi postopki od takrat naprej so tekli enako hitro kot štiri leta prej – v 2 mesecih je bila vlada sestavljena.

Levica še ni uspela odgovoriti na te obtožbe, že so v SDS lansirali novo: da vlada (ki se je oblikovala prepozno), zamuja z ukrepi proti gospodarski krizi (ki bo zaradi tega prešla v politično krizo >> ergo, potrebujemo predčasne volitve). Levica je poskušala pojasniti (ob pristranski RTV SLO in kričaškim Trenjem na POP TV je to pač težko), da je SDS in njuna glavna gospodarska ministra, minister za gospodarstvo mag. Vizjak in sam predsednik vlade JJ, še septembra zatrjevala, da krize sploh ne bo, še novembra pa, da kriza ne bo prizadela Slovenije, kajpak zaradi ukrepov JJ vlade. A je SDS že zamenjala temo: še pred iztekom 100 dni nove vlade je vložila interpelacijo proti ministrici Kresalovi, ker je, pomislite, sledila volji ustavnega sodišča in napovedala nadaljevanje izdajanje odločb izbrisanim. Rušenje vlade v parlamentu po definiciji kliče k rušenju vlade in predčasnim volitvam. Da ne izgubljamo besed o temu, kako SDS hujska proti spoštovanju človekovih pravic samo zaradi poceni nabiranja volilnih točk. Vmes je morala vlada reševati še zaplet s Hrvati, ki ga je tudi podedovala že od prejšnje vlade.

Hrvati so namreč že lani poslali v Bruselj dokumentacijo, s katero prejudicirajo mejo, tako da je z blokado pogajanj grozil že bivši zunanji minister Rupel. Ko je sedanja vlada pogajanja dejansko zablokirala, hkrati pa preko EU lansirala idejo o mediaciji….se je SDS odločila za taktiko destrukcije in metanja polen pod noge. Za primer: ko predsednik ZDA napove vojno ali začne vojaške napade, je običajna praksa, da se mu vsi politiki postavijo v bran, ne pa da mu nasprotujejo. S tem pokažejo, da nasprotniki ZDA (ki pa jih določi vsakokratni aktualni predsednik) v samih ZDA nimajo nobene politične podpore. Pri nas pa je SDS najprej napovedala, da ne bo podprla vstopa Hrvaške v Nato, s čimer bi Slovenija (ampak v prvi vrsti vlada) izgubila kredibilnost v tujini.

In to je bil preizkus, kako odločen bo Pahor. Začel je zelo medlo. Tako zelo se je ustrašil referenduma o vstopu Hrvaške v Nato, da je želel sklepati kompromise tako s SDS, pa s SLS, pa z Marjanom Podobnikom in na koncu celo s Stranko slovenskega naroda. V svoji naivnosti ni opazil, da mu nastavljajo past: zbiranje podpisov za referendum se je vseeno začelo. Še enkrat se je pokazalo, da se lahko odločnim politikom (kot so to Janša, Sanader…) postaviš po robu samo z odločno politiko. In še, da se z ljudmi (politiki), ki te želijo “prinesti okoli” in ti škodovati na vse načine, ne da sklepati kompromisov. SDS je namreč postavila ultimat glede ratifikacije hrvaškega vstopa v Nato postavil le dan potem, ko je Pahor z opozicijo sklenil načelno “partnerstvo za razvoj”. Tako si sodelovanje predstavljajo nekateri na desnici (pa ne samo naši, tudi in predvsem npr. na Hrvaškem). Se nadaljuje…

Janša Potrča posredno obtožil, da zagovarja totalitarni režim

V Odmevih je Rosvita gostila tudi štiri goste na temo sprememb ustave.

Pogovor o spremembah ustave, Odmevi 28.5.2009

Med drugim so gosti komentirali tudi SDSove predloge za spremembo ustave. Med komentiranjem le-teh je Miran Potrč izjavil, da podpira tudi “prepoved javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov”, če to NE pomeni, da je potrebno prepovedati tudi zvezdo, kajti “pod zvezdo je tekel narodnoosvobodilni boj”. Janša je na to odvrnil, da bodo “različni zagovorniki različnih totalitarnih sistemov branili vsak svoje simbole”…

Hm, Janša za predvolilne potrebe obuja kulturni boj klerikalci proti komunistom in partizani proti domobrancem?

Rosvita Pesek in Matej Hlebš poskušata diskreditirati Golobiča (dopolnjeno)

Rosvita Pesek je najprej poskusila zamenjavo Kociča (Zavarovalnica Triglav) prikazati kot politično. Seveda je zamenjava politična, drži pa tudi, da je Kocič slabo vodil zavarovalnico, tako da ni neupravičena. In to ji je poskusil dopovedati tudi g. Novković, njen tokrat edini gost.

Rosvita Pesek in Goran Novković v Odmevih, 28.5.2009

Potem pa je Hlebš objavil prispevek o Ultri in povezanih podjetij in njihovih kreditih. In izrekel zanimivo povezavo: “…ti krediti, skupaj z ostalimi tajkunskimi krediti…” Ni pa pojasnil, zakaj so ti krediti tajkunski krediti?? Kdo so torej tajkuni? A niso doslej tajkuni bili tisti, ki so najeli kredite, da bi izvedli managerske prevzeme?

Sedaj pa je Golobič tajkun, ker je najel kredit v zasebnem podjetju?? Hlebša in Rosvito je spet malce zaneslo. Da ni na kakšni desno-konzervativno-radikalni kandidatni listi za evro-volitve prišlo do pomote in sta slučajno izpadla iz seznama???

Dopolnitev: pisni odgovor Gregorja Golobiča ter trije videi: prispevek Hlebša, odgovor Golobiča na POP TV ter drugi prispevek Hlebša, kjer Golobiču še vedno ne dovoli, da bi osebno odgovoril na obtožbe, temveč le na kratko povzema njegov odgovor.