SDSova inflacija predlogov: veliko forme, malo vsebine, vse pa je podrejeno ofenzivi za prevzem oblasti

Če smo v preteklosti kazali na podobnosti med republikanci v ZDA in Janševo SDS, se po lanskih volitvah začenjajo kazati prve razlike. Kaže, da SDSovci niso več le pridni učenci na republikanskih seminarjih in so prerasli obdobje, ko so samo izvajali neokonzervativno taktiko na vseh ravneh politike v Sloveniji, pač skladno z navodili iz ZDA. Medtem ko se ameriški republikanci ne znajo pobrati iz zadnjega volilnega poraza (ki pa je bil, resnici na ljubo, precej bolj katastrofalen kot Janšev v Sloveniji, saj so republikanci izgubili tako Belo hišo kot senat, kjer vsaj eno leto – do vmesnih kongresnih volitev – ne bodo mogli niti blokirati demokratskih predlogov, saj jim za to manjka 1 glas (demokrati bodo, ko bo za senatorja izvoljen tudi Al Franken, imeli 60 glasov, kar zadošča tudi za potrjevanje zakonov v t.i. “filibuster” glasovanjih oz. glasovanjih s kvalificirano večino, ki jih lahko zahteva manjšina v senatu, če se ne strinja s predlaganim zakonom), pa se je SDS pobrala že kmalu po volitvah.

Vprašanje pa je, ali je to dobro za SDS. In seveda, ali je to dobro za Slovenijo.

Začelo se je že na volilni večer, ko je običaj, da se zmagovalcu volitev izrečejo čestitke. Janša Pahorju ni zmogel čestitati, nekaj je govoril o pogojnem priznanju poraza, potem pa je o tem, kdo je izgubil in kdo zmagal, prenehal govoriti. Za razliko, ko je tesno volilno zmago leta 2004 (skupaj z DeSUSom je imela desna koalicija takrat komaj 49 glasov v parlamentu) pretvoril v čisto in jasno  zmago in na njenih krilih zamenjal vse kadre, ki jih je bilo moč zamenjati, ter si popolnoma podredil (do tedaj javni) zavod RTV Slovenija ter pod pretvezo umika države iz gospodarstva ter s pomočjo prej omenjenih kadrov “prihvatiziral”, izčrpal in skoraj uničil Luko Koper, Intereuropo, Istrabenz in skoraj tudi Mercator in Petrol (da o številnih manjših podjetjih, ki sta jih KAD in SOD prodala tujcem, sedaj pa teh podjetij ni več, tehnologija in posli pa so bili preneseni v tujino ne izgubljamo besed).

Pogojna čestitka je bila vse, kar je Janša zmogel povedati takoj po objavi rezultatov. Potem je za nekaj časa povsem izginil iz političnega radarja. To je bil čas povolilne konsolidacije, strnjenja vrst in verjetno tudi boja za preživetje. Po volilnem porazu je običajno, da predsednik stranke odstopi. Toliko bolj, če je bil do volitev predsednik vlade, po volitvah pa – zaradi poraza – to ne more biti več.

Ampak Janša ni običajni predsednik stranke. Če bi odstopil, bi stranka verjetno razpadla. V dneh po volitvah je torej šlo, kot vidimo danes, zato, ali bo na desnici prišlo do kataklizmičnih sprememb ali pa bo šlo le za vihar v kozarcu vode. In tudi zato, kaj bo Janez Janša počel po volitvah. V javnosti so se širile govorice, da mu ponujajo visoko mesto v evropski politiki (evropska komisija / NATO / …). Očitno so interne javnomnenjske ankete pokazale, da se lahko SDS v sedanji obliki obdrži le pod Janšo (in ne npr, pod Virantom ali Zverom), poleg tega pa je vodstvo uspelo utišati nezadovoljstvo in upore znotraj stranke (spomnimo se Pukšiča, pa celjski strankarski odbor itd) ter se obdržati na oblasti.

Toda nad poraženo stranko je vseeno visela grožnja usode po vzoru LDS, ki je po izgubljenih volitvah ostala brez vizije, brez strategije kako naprej, vidni člani stranke (ki so ostali brez dobro plačanih funkcij) pa se niso znašli v vlogi opozicije. Poleg tega je LDS  mučil isti problem, kot bi ga imela SDS, če bi Janša odstopil – pomanjkanje karizmatičnega voditelja. LDS ga po odhodu Drnovška nikoli več ni imela (in ga še vedno nima – ali pa kdo naivno misli, da bo Kresalovi kdaj uspelo stranko spraviti kam višje kot do 10% glasov? Drnovškovi rezultati so za nekaj časa nedosegljivi…)

SDS je zato takoj po volitvah začela vleči premišljene poteze, vse z namenom čim hitreje priti nazaj na oblast… več v nadaljevanju.