Društvo novinarjev Slovenije je 11. junija 2009 organiziralo okroglo mizo z naslovom »Smo se česa naučili iz političnih pritiskov na medije?« (pogovor ob knjigi dr. Borisa Vezjaka »Somrak medijske avtonomije«). Okroglo mizo je vodila Tanja Lesničar Pučko, sodelovali pa so dr. Marko Milosavljević, dr. Vlado Miheljak, Brankica Petković, Franco Juri in seveda dr. Boris Vezjak.
Dr. Vezjak je avtor številnih del na temo analize medijskega prostora pri nas. V “Sproščeni ideologiji Slovencev” npr. zasleduje sproščenost kot koncept, ki ga je kot napoved nove filozofije vladanja v javnosti v sklopu predvolilne kampanje (pred pravo predvolilno kampanjo) predstavila SDS s podporo Zbora za republiko leta 2004.
V novi knjigi je Vezjak želel popisati dogajanje v slovenskih medijih v času Janševe vlade. Spodaj je nekaj odlomkov iz okrogle mize, pod vsakim pa najbolj zanimivi citati.
Kot avtor knjige je dr. Vezjak imel uvodno besedo:
dr. Vezjak: “… knjigo sem napisal zato, da ne bi prehitro pozabili tega obdobja Janševe vladavine in njegovih političnih ambicij, da bi slovenske medije naredil za svoje sužnje. Zakaj je bila ta ambicija pomembna? Iz enostavnega razloga, ker se mi zdi, da potiskamo dogajanja z mediji, politične pritiske na medije pod preprogo.”
… ”Ena pomembnejših tez v moji knjigi je namreč, da je obravnava medijev v slovenskem prostoru relativno specifična v smislu, da se vsi trudijo na nek način ustvarjati videz, kot da se nič posebnega ne dogaja, da političnih pritiskov ni, da primerov suspenzov ni, da cenzure ni, skratka, razprava o medijih temelji na tej gesti zanikanja, da se z mediji dogaja karkoli posebnega, in zanikanja političnih pritiskov. Če imate na delu ta tip diskurza (zanikanja), potem je pravzaprav zelo pomembna zgodovinska obravnava – ne dovoliti, da pozabimo, da so se ti politični pritiski dogajali. Sam govorim o tej logiki hipokrizije, produkciji videza, kot da se nič ne zgodi. Seveda bo vsak politik zanikal (trdil, op. Zlopamtila), da ni izzval nobenega pritiska na medije, a zdi se mi, da je ta logika postala v Sloveniji neka temeljna dimenzija, ki je bistvena dimenzija tega dogajanja”
…”V knjigi sem zbral svoje zapise, kolumnistične, strokovne itd in jih porazdelil v obdobje Janševe vladavine od leta 2004 do leta 2008. Naj vas samo na kratko spomnim, na čem je temeljila ta logika ustvarjanja videza. Bila je v bistvu že vpisana že v sam način, kako si je treba podrediti medije. Prva retorična gesta je bila v tem, da je potrebno državljane prepričat, da so sloverski mediji nesproščeni, da so neuravnoteženi, da so nepluralni. To so postala gesla dneva: “premalo sproščenosti”, “premalo uravnoteženosti”, “premalo pluralnosti”. To je potem na nek način legitimiralo naskok na medije, političen naskok na te medije, skozi medijsko zakonodajo, skozi načine lastniških pritiskov, skozi načine direktnih pritiskov na uredniške in lastniške strukture teh medijskih hiš, in to je potem res zgodilo.
To je bila ta druga faza, v kateri si je Janša prizadeval medije naredit sproščene, uravnotežene, pluralne, temu pa je sledila žal ne preveč uspešna tretja faza, ko bi bilo potrebno prepoznat to pravo demokratično sproščeno stanje. Vmes se je pač Janši zalomilo, v nekaterih medijih tega vpliva ni dosegel, konkretno v Delu ga je najprej dosegel, pa potem izgubil, na RTV ga je dosegel in ga še vedno drži, na STA ga je dosegel in ne vemo, ali ga je že izgubil in tako dalje.
V glavnem – pišem o teh zgodbah, o novinarskih zgodbah, o medijskih zgodbah… Leto 2005 fokusiram na referendum o zakonu o RTV, ki se mi zdi najbolj pomemben medijski dogodek tega leta…Potem seveda 2006 so kraljevale v tem prostoru spremembe v časopisni hiši Dela…2007 se mi zdi, da je bil najpomembnejši novinarsko-medijski dogodek novinarska peticija in vse kar se je dogajalo okoli njega, medtem ko bi za 2008, če bi že iskal nek tak izpostavljen fenomen ali pojav, ki ga je potrebno izrecno izpostaviti, bi želel na posebno mesto izpostaviti fenomen brezplačnikov, se pravi teh fantomskih brezplačnikov, načina gverilske propagande, ki si ga je izmislila oblast, kar je neverjetno. Mogoče bi si lahko v kakšni banana republiki zamislili politične brezplačnike, ki fingirajo, da to niso, ki jih na nek način razpošlja opozicija. Razpošilja opozicija!
Ampak 2008 ste imeli predsedovanje Slovenije EU, imeli ste vlado Janeza Janše, in taista vlada Janeza Janše je poskušala na te perfidne načine, gverilske načine delovanja znotraj medijev prepričevati ljudstvo, da ima ona prav.”
Franco Juri je sicer na tej okrogli mizi nastopal kot karikaturist. Kot poslanec koalicije pa je vseeno komentiral zakon o RTV, ob čemer ni mogel mimo afere Ultra:
Juri o spremembah zakona o RTV: “Moje mnenje je, da poteka že predolgo nekakšno usklajevanje znotraj koalicije o tem, kako spremeniti nekaj, za kar vsi vemo, da je izredno škodljivo. To dokazuje tudi nedavno dogajanje, medijsko dogajanje okoli tako imenovane afere Ultra-Golobič. Zanimivo je, da je javna RTV nastopala na podlagi neke anonimke, ki se je takoj izkazala kot konstrukt, kot laž. Nihče se ni za to opravičil. Sistemsko nekaj ne deluje, če je to možno brez konsekvenc. Konsekvence so bile politične, so bile javne, so bile kritične, moralne, ampak so letele samo na eno stran. To dogajanje dokazuje, da dejansko nekaj ne štima s tem zakonom, da ga je potrebno čimprej spremeniti.”
Dr. Miheljak je pohvalil avtorja in knjigo in svoji luči opisal dogajanje v medijih:
Dr. Miheljak: “Slovenska novinarska scena je dvignila roke, preden je kdo rekel “ROKE KVIŠKU!” … Morda si je kdo drugače predstavljal, ampak v razmerju med politiko in mediji ni partnerskega odnosa. To je sadomazohistični odnos – ali si tisti, ki šeška, ali pa tisti, ki … ga šeškajo (komentar Zlopamtila, Miheljak se je tu malce zmedel). Ali mu pokažeš moč in se te politik boji ali pa se ti bojiš politika. Slovensko novinarstvo je žal sprejelo vlogo, da se boji… Rezultat tega pa je tisto, kar je nekako obči fenomen, tudi tega, kar je govoril Franco prej, to je odzivanja levice na družbeno situacijo, namreč da začne mešati (zato da ne bi kdo mislil, da smo nekorektni, da nismo uravnoteženi itd) občevalno vljudnost z vsebinsko vljudnostjo. Namesto da bi bil občevalno vljuden, da ne bi bil grob, žaljiv itd, postaneš vsebinsko - ne poveš tega, kar bi bilo treba povedati. … Za liberalno sceno je značilno, da skuša biti korektna, da ne bi kdo mislil, da smo taki kot smo itd. Teh težav na desnici nimajo. Ne desno novinarstvo, ki je brutalno, ki je grobo… Spomnite se na stanje tik pred [lanskimi] volitvami, kaj se je dogajalo… Insinuacije, ti časopisi itd, najbolj poden novinarstvo itn. Nič jim ni bilo nerodno. To ne pomeni, da ti odgovarjaš na enak način. Odgovarjaš tako, da se ne čutiš krivega. Temeljni problem tako novinarstva kot leve liberalne scene je, da prevzame občutek krivde. Ves čas imaš občutek krivde, če poveš tisto, kar misliš da je prav. Tu je nek problem.” … Glede sprememb zakona je bil kritičen, njegova teza je, da bo tudi nova oblast pomislila, da je zakon v redu (“za tistega, ki je na oblasti”): “Bojim se, da bo prišlo do uravnoteženja uredništev, da bo spet prišlo do menjav, da se bodo stvari kadrovsko porihtale, zakon pa bo še počakal na bolje čase. Mediji in kritična javnost bi morali pritisniti, da se radikalno pomete s starim medijskim zakonom. Če ne že zaradi drugega pa zaradi čisto pragmatične računice. Ko imaš moč delati zakone, jih moraš delati za takrat, ko ne boš imel moči. Liberalni demokrati tega niso nikoli dojeli, Janša je to še manj dojel. Ni nujno, da se ta napaka ponavlja.
Dr. Milosavljevič je izpostavil ekonomski vidik razmer v medijih, konkretno odnos novinarjev do svojih kolegov (da redno zaposleni novinarji niso nikoli protestirali zaradi neurejenega statusa svojih številnih kolegov, ki delajo kot študenti, po pogodbah itd):
Dr. Vezjak je nato izpostavil, da je s svojo knjigo želel, da bi se iz mandata Janeza Janše kaj naučili, da se ne bi znova in znova ponavljali isti problemi in težave. Ob spremembah zakona o RTV napoveduje (“ima močan občutek”), da bo znova prišlo do referenduma in da se bodo ponovili očitki, ki so leteli na Janšo, le da bodo sedaj leteli na Pahorja. Potem pa je opozoril še na dekontekstualizacijo, ki so jo izvajali t.i. uravnoteženi novinarji…
V nadaljevanju pa je še kritiziral kriterije novinarjev pri izbiri političnih komentatorjev, saj se izbirajo takšni, ki niso neodvisni. Vezjak je izpostavil izbiro Zorana Jankovića in dr. Viranta za komentiranje rezultatov evropskih volitev na POP TV, pa izbiro dr. Makarovića, ki je komentiral afero Ultra, ob tem pa sodeluje v svetu SDS, Zboru za republiko itd.
Dr. Miheljak je nato komentiral nastop novinarja A Kanala v Odmevih RTV Slovenije 4.6. (vklop v oddajo se je dogodil na 4:10). Po njegovem bi “v tujini zaradi tega letele glave, saj je med njimi konkurenca in ni kompatibilnosti. Kar pa je ta novinar povedal, je bila čista teatralnost, saj ni povedal ničesar, kar ne bi bilo jasno vsaj že dva dni.” Miheljak je to ocenil kot enkraten in neponovljiv primer v Evropi, ob tem pa se je spraševal po motivu, saj vsebine ni bilo nobene:
Franco Juri je potem komentiral še razplet afere Ultra (okrogla miza je bila dan, preden se je Golobič odločil, da ostane v vladi). Tu je na veliko žalost nastopil kot politik stranke Zares in podpornik G. Golobiča. V primeru Golobičevega odstopa je napovedal razpad vlade in nastanek velike koalicije SD-SDS.
Juri je sicer namesto o medijih nasploh raje precej govoril o aferi Ultra in branil Golobiča, nakar ga je prekinil dr. Makarović in si prislužil besen odziv Jurija, da mu še nikoli v javni debati niso odvzeli besede. Zaradi tega je okrogla miza precej nesmiselno zašla iz prave teme. Ob koncu so si pojasnjevali ta zaplet, dr. Vezjak pa je s sklepno mislijo zaključil debato.
