Danes smo bili priča novemu posmehu in diskreditaciji uradnih organov Republike Slovenije s strani politikov naše države. Predsednik SNS je reagiral na ukrepanje informacijske pooblaščenke Pirc-Musarjeve, ki je zoper njega sprožila, postopek, ker je razkril ime in priimek osebe, ki je na mariborskem sodišču očitno (po navajanju Jelinčiča) – tožila državo za odškodnino za škodo, ker je bila izbrisana.
Jelinčič je najprej reagiral z izjavo za javnost, v kateri pa javnost zavaja, da so sodbe v Sloveniji “javne”. Že res, da so javne z vidika izreka sodbe, vendar pa se ne sme razkrivati imen tožnikov in toženih strank; o tem je informacijska pooblaščenka že vodila postopek npr. lani, pa Jelinčič takrat ni reagiral.
Jelinčič sedaj ovaja informacijsko pooblaščenko kar njej sami, ker naj bi na svojih spletnih straneh sama razkrivala podatke iz različnih sodb. Spletno stran smo preiskali tudi v ekipi Zlopamtila, a razen razsodb v primerih, ki jih vodi sama informacijska pooblaščenka, navajanj tovrstnih podatkov nismo našli. Morda je lahko tudi to problem, kot npr. pri “Washingtonski depeši“, a navedene so samo tiste fizične osebe, zoper katere urad inf. pooblaščenke že sam vodi postopek. Odločbe urada inf. pooblaščenke pa so, kot vidimo, očitno javne.
Torej, morda ima Jelinčič prav, ko navaja, da v teh primerih tudi urad informacijske pooblaščenke krši zakon z navajanjem določenih osebnih podatkov. Toda, še zdaleč ne držijo njegove obtožbe iz včerajšnje izjave za javnost: “Vladajoča koalicija svojih prizadevanj po tem, da bi Slovenijo pripeljala nazaj v enopartijski sistem, v katerem nihče ne sme povedati na glas ničesar, kar oblastnikom ni pogodu, niti več ne skriva oziroma jih ne more skrivati.”
Jelinčič želi urad informacijske pooblaščenke povezati z vladajočo koalicijo in vse skupaj prikazati, podobno kot Janša, kot zaroto levice, ki naj bi državo peljala v sistem, kakršnega smo poznali pred 20 leti. Resnica pa je malce drugačna – da nekaterih podatkov iz sodb pač ne smeš razkrivati. Niti o izbrisanih niti o komu drugemu. Pa če si Jelinčič ali Janša ali pa navadni Jože Novak iz sosednje ulice.
Žalostno je, da prav politiki, ki bi morali varovati pravni red države, zavajajo javnost in širijo nestrpnost ter ščuvajo k nespoštovanju uradnih organov in s tem zakonodaje te iste države. Škoda, da ni zakona, ki bi jim to prepovedal oz. jih kaznoval z odvzemom politične funkcije.
junij 30, 2009 at 8:25 popoldan
Jelinčič ima jajca, je pa v bistvu navaden cepec.
Informacijska pooblaščenka je pa tepka na kvadrat, to je jasno in vidno na daleč. Ma kakšno pooblaščenko mi potrebujemo – lepo prosim!?
Kaj počne in čemu počne to kar počne? To je pravi otroški vrtec!
Od tega nobene koristi. Le ona in njen tajkun!
junij 30, 2009 at 8:30 popoldan
Hehe, že mogoče, ampak mislim da vseeno ne moreš kar tako objavljati podatkov iz sodb sodišč. Vsebino sodbe že, tudi sodnika in pravnike (tožnike, branitelje), ne pa konkretnih vpletenih fizičnih oseb.
julij 1, 2009 at 8:06 am
kje to piše ? zakonodaja ? je njemu prepovedano meni (kot državljanu republike slovenije) povedat kdo toži mene in 2m drugih slovencev ?
julij 1, 2009 at 8:46 am
Nisem sicer pravnik, a menim, da o tem piše v Zakonu o upravnem postopku: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200624&stevilka=970. V 82. členu je govora o informacijah javnega značaja. Do podrobnosti neke sodbe torej lahko prideš, če dokažeš neko svojo pravno korist. Zelo natančno je opredeljo npr. vročanje sodbe. Ne objavi se je npr. kar javno, na oglasni deski ali internetu, temveč se jo vroči strankam. Zanimiv je npr. 94. člen, kjer je opredeljen edini primer “javnega naznanila” sodbe v izjemnem primeru, ko ni znanih več oseb, ki bi se jim vročila sodba.
Potem pa je tu še v prispevku že omenjeni primer, ki ga je že obravnavala inf. pooblaščenka, in sicer primer, ko hoče novinar priti do informacij o sodbi: Pirc-Musarjeva je odločila, da lahko dobi informacije, a brez omembe strank v postopku! Odločba je tule: http://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/?cHash=1dfd0a8898&tx_jzdecisions_pi1%5BshowUid%5D=300
Skratka, po moje je pravilna logika taka: načeloma sodbe niso razglašane javno, če pa kdo misli, da ima kakšno pravno korist od nekega postopka, pa lahko zahteva informacije v zvezi z njim. Kaj z njimi počne, je njegova stvar, vendar če jih razglaša javno, ga lahko kdo zaradi tega toži (npr. zaradi kršenja pravice do zasebnosti ipd).
Drugo vprašanje, ki si ga zastavil, pa je napačno: tožbe, ki so v teku, so objavljene tudi na internetu (vidiš pa jih na oglasni deski vsakega sodišča). Torej, da nekdo nekoga toži, lahko vidiš. V konkretnem primeru ta gospa tudi ni tožila tebe osebno, saj ji (predvidevam) nisi storil ničesar.
Bi bilo pa zanimivo videti razplet, če bi inf. pooblaščenka npr. kaznovala Jelinčiča, on pa bi se pritožil in bi o tem (nisem šel sicer gledat, kakšen je postopek, a predvidevam, da se v neki fazi lahko pritoži na upravno ali okrožno sodišče) odločalo sodišče – bi razsodilo, da so sodbe v imenu ljudstva tajne ali javne in ali se lahko informacije o neki sodbi širijo brez problema.
julij 1, 2009 at 9:48 am
seveda bi to bilo najboljše ane… te bi vsaj vedli kak je
sej ne rabim bit jaz osebno tožen… ampak če je celotna država in obstaja možnost, da bo celotna država plačala nekomu nekaj ? nisem npr tu isto upravičen vedet za kaj se gre kot na primer pri cerkvi ?če bi cerkev tožla državo za neko odškodnino npr in bi država mogla poravnat 1000000 eurov za blejski otok … (hipotetični primer) … v tem primeru ne bi smeli povedati kera ustanova toži državo ? ampak samo da se gre za postopek, v katerem pravna oseba toži državo za blejski otok in za to da ga ni smela uporabljat od nacionalizacijskih postopkov ?
meni se zdi da bi tožbe primeri v katerem posameznik toži državo morale biti javne… ne zato ker imam korist od te tožbe ampak škodo …
julij 1, 2009 at 11:17 am
Praviloma so vse sodbe javne, kar pomeni, da lahko vsak pride na sodišče in tam spremlja proces in tudi izrek sodbe. Za odmevnejše primere so tam tudi novinarji, ki o tem seveda poročajo. Ne vem kje živite, da vam to ni znano. Zato ne vidim razloga, da bi o tem poslanec ne smel govoriti.
Drugače pa je takrat, ko se gre za otroke ali določene spolne prestopke, vojaške zadeve in državne skrivnosti, pa še takrat se praviloma javnost izključi le za tiste dele, kjer bi bil poseg v zasebnost prevelik, ali bi bil ogrožen interes države.
julij 1, 2009 at 11:32 am
Zakaj pa potem takšna dikcija 82. člena ZUP? In zakaj omenjeni zaplet Jelinčič/Pirc-Musar?
Naše izkušnje kažejo, da moraš za prisostvovanje pri sodbi izkazati pravni ali javni interes (torej, da si povezan eno ali drugo stranjo v procesu ali pa novinar…).
julij 1, 2009 at 11:50 am
Bi bil torej novinar več vreden kot poslanec?
julij 1, 2009 at 11:56 am
Novinar ima v teh primerih večjo pravico kot poslanec, da, ampak tudi novinar naj ne bi dostopal do osebnih podatkov – glej primer iz lani in razsodbo inf. pooblaščenke (link je bil že 2x naveden). Priznam, da nisem strokovnjak za to področje, ampak očitno, glede na 82. člen ZUP in na sedanjo prakso, da sodbe niso objavljene na internetu niti na oglasni deski sodišča (medtem ko npr. sklici obravnav pa so!), kaže na to, da niso čisto vsi podatki javni. Moraš izkazati nek pravni oz. javni interes. Novinar ga izkaže, ker mora o primeru poročat, zato dobi vpogled v vsebino sodbe, ne pa tudi v imena. Poslanec pa tega interesa načeloma nima.
Seveda se je pa o določenih sodbah razvedelo vse. Večinoma zato, ker je tako hotel tožnik ali obdolženec. Ampak oba imata seveda tudi določeno pravico do zasebnosti.
julij 1, 2009 at 11:56 am
Torej, v primerih, ko eden ali drugi nočeta objave, imata mehanizme, kako to doseči.