Okoli tega se poraja nekaj vprašanj:
- večina opozicijskih poslancev je že javno povedala svoje mnenje o Golobiču, torej že imajo mnenje o njemu. Kako bodo torej svoje mnenje oblikovali šele s preiskavo?
- kako bodo vodili preiskavo, saj sta obtožbi o korupciji in klientelizmu zreli za kriminalistično obravnavo; bodo torej vpleteni tudi kriminalisti in policija ali kako?
- kje bo opozicija našla nepristranske poslance za člane komisije (če že imajo svoje mnenje, je preiskava nesmiselna, saj že sedaj vedo, kakšno bo končno poročilo)
- zakaj Golobiča raje ne interpelirajo? Interpelacija bi bila pravilna politična poteza, parlamentarna preiskava pa je prozorni politični marketinški trik, kako na vsake nekaj tednov (ob vsakem sklicu komisije) kritizirati Golobiča

Nekaj izjav iz tiskovne konference: “V življenju obstajajo trenutki za nove začetke. Prišel sem do spoznanja, da je tak trenutek sedaj prišel tudi zame. Svoje sem naredil. Odhajam zadovoljen, saj so uresničeni strateški cilji naše države. Hrvaška je napredovala tako notranje- kot zunanjepolitično. To so navsezadnje potrdili tudi volivci na zadnjih volitvah.” Povedal je še, da ni “hvalabogu ni bolan”, da pa ima njegov odstop povezavo tudi s stanjem pristopnih pogajanj Hrvaške za članstvo v EU.

Vse Sanaderjeve funkcije (premier, predsednik HDZ) bo prevzela Jadranka Kosor, sedanja podpredsednica vlade. Nekaj menjav bo tudi v vladni ekipi, a ne na ključnih resorjih – za finance, zunanjo politiko itd.

Kaj je vzrok tej poti, ni jasno, saj je za kandidata za predsednika države predlagal Andrijo Hebranga. Torej ni vzrok odstopa npr. v temu, da bi se želel pripraviti za kandidaturo za predsednika države.

Sanader je odstop pojasnil z “osebnimi razlogi”. Je resno bolan, je ocenil, da je država v tako veliki krizi ali so vzroki drugje? In, če ni bolan, kdo in s čim je povzročil njegov odstop in tako rekoč umik iz politike? Sanader je (bil) izredno ambiciozen politik in močno dvomimo, da bi se za tako potezo odločil kar tako, npr. iz ocene, da je državo potegnil v globoko gospodarsko (Hrvaški preti finančni zlom) in politično (Hrvaška je obstala na poti v EU) krizo. Še včeraj je Sanader izjavljal, da gre Hrvaški dobro, tako v gospodarskem kot političnem smislu, tako da vzroki zagotovo tičijo drugje… Morda bo kaj več znanega na novinarski konferenci, najavljeni za 14:00. Večernji list špekulira, da ni bolan Sanader osebno, ampak nekdo iz njegove družine. Sanader je sicer zanikal, da bi bil bolan.

Nadaljnje Podrobnosti bomo seveda spremljali tudi v ekipi Zlopamtila.

Jelinčič je najprej reagiral z izjavo za javnost, v kateri pa javnost zavaja, da so sodbe v Sloveniji “javne”. Že res, da so javne z vidika izreka sodbe, vendar pa se ne sme razkrivati imen tožnikov in toženih strank; o tem je informacijska pooblaščenka že vodila postopek npr. lani, pa Jelinčič takrat ni reagiral.

Jelinčič sedaj ovaja informacijsko pooblaščenko kar njej sami, ker naj bi na svojih spletnih straneh sama razkrivala podatke iz različnih sodb. Spletno stran smo preiskali tudi v ekipi Zlopamtila, a razen razsodb v primerih, ki jih vodi sama informacijska pooblaščenka, navajanj tovrstnih podatkov nismo našli. Morda je lahko tudi to problem, kot npr. pri “Washingtonski depeši“, a navedene so samo tiste fizične osebe, zoper katere urad inf. pooblaščenke že sam vodi postopek. Odločbe urada inf. pooblaščenke pa so, kot vidimo, očitno javne.

Torej, morda ima Jelinčič prav, ko navaja, da v teh primerih tudi urad informacijske pooblaščenke krši zakon z navajanjem določenih osebnih podatkov. Toda, še zdaleč ne držijo njegove obtožbe iz včerajšnje izjave za javnost: “Vladajoča koalicija svojih prizadevanj po tem, da bi Slovenijo pripeljala nazaj v enopartijski sistem, v katerem nihče ne sme povedati na glas ničesar, kar oblastnikom ni pogodu, niti več ne skriva oziroma jih ne more skrivati.”

Jelinčič želi urad informacijske pooblaščenke povezati z vladajočo koalicijo in vse skupaj prikazati, podobno kot Janša, kot zaroto levice, ki naj bi državo peljala v sistem, kakršnega smo poznali pred 20 leti. Resnica pa je malce drugačna – da nekaterih podatkov iz sodb pač ne smeš razkrivati. Niti o izbrisanih niti o komu drugemu. Pa če si Jelinčič ali Janša ali pa navadni Jože Novak iz sosednje ulice.

Žalostno je, da prav politiki, ki bi morali varovati pravni red države, zavajajo javnost in širijo nestrpnost ter ščuvajo k nespoštovanju uradnih organov in s tem zakonodaje te iste države. Škoda, da ni zakona, ki bi jim to prepovedal oz. jih kaznoval z odvzemom politične funkcije.

Potrebno bi bilo raziskati, ali je bila nesreča kakorkoli povezana z dejstvom, da ravno tam popravljajo cesto. A to je samo ena, tokrat manj pomembna zadeva (tudi ni poročil o smrtnih žrtvah nesreče).

Tokrat so policisti in DARS dopustili, da so vozniki brez možnosti obvoza v koloni čakali več ur, da so odstranili posledice nesreče!!!
Miran Slana (Dnevnik): “Nekaj tisoč ljudi, povečini turistov in tovornjakarjev, je bilo tako prisiljenih ponoči čakati v svojih avtomobilih, dokler prizorišča nesreče niso počistili in obenem zaradi razlitega aluminija porezkali še cestišča.”

So pa bili pa pri tem vsaj nediskriminatorni: čakali so tako vozniki na poti iz morja kot tisti na morje, ter tako slovenski kot romunski, italijanski in hrvaški vozniki, tako vozniki tovornjakov kot družine z majhnimi otroci…

Res, vse čestitke vsem odgovornim za tako promocijo Slovenije, avtocest in vinjet ter slovenske prijaznosti, organiziranosti in turizma. Vsi tuji turisti, ki so za več ur ostali zaprti na avtocesti, si bodo Slovenijo prav gotovo dobro zapomnili, in ne dvomimo, da bodo doživetje ohranili v najlepšem spominu!

Zakaj policisti niso znali ljudi obrniti nazaj in na prvi izhod ter naprej po stari cesti, pa bo ostala neznanka. Res bi to zahtevalo nekaj dela in improvizacije, a vseeno… Da raje pustiš ljudi stati na cesti in ne pomisliš, da potrebujejo vodo, hrano in druge nujne potrebščine, da o toaletnih potrebah sploh ne razmišljamo? Ne, kaj bi se ukvarjali s tem, bodo že kako, a ne…

Janez Janša pa je po Spomenki Hribar, vladi in predsedniku države našel novo tarčo: sodnike. Zakaj se na spletni strani SDS zaletava v njih, nam ni jasno, tu pa je nekaj hipotez:
1) Vsak veliki manipulator potrebuje notranjega in/ali zunanjega sovražnika, ki je primerno majhen, da ne predstavlja resne grožnje. Sodnikov je pri nas le nekaj več kot tisoč…Pač, ljudi motijo dolgotrajni postopki in je prikladno najti krivca za to…
2) Morda ga res skrbi “povečanje sodniških plač v času gospodarske krize”. Tu naj ga pomirimo: čeprav je običajno izjemno dobro obveščen (tudi o detajlih npr, kako dobro se prodaja kaka revija ali časopis, kdo je rekel kaj leta 1991 itd), očitno ne ve, da bodo sodniške plače ostale nespremenjene še leto in pol, medtem ko so se plače v javnem sektorju že lani povečale za 15%, letos pa še za 6% – kot posledica reforme plačnega sistema, ki jo je izvedel minister njegove vlade dr. Virant…
3) Morda ga res skrbi izjava sodnikov, da njegova kritika predstavlja “nedopusten napad” itd. Tu naj ga ponovno pomirimo: Slovenija je pač svobodna država, in tako kot lahko JJ kritizira sodstvo, tako lahko verjetno kakšen sodnik na to kritiko kaj odgovori… ali pač ne?!
4) Če ga res skrbijo sodni zaostanki, naj mu namignimo: povzročile so jih številne spremembe zakonodaje, ki so sodne postopke zavlekle, hkrati pa so sodniki potrebovali nekaj časa, da se navadijo novosti in jih začnejo (pravilno) izvajati… rešitev sodnih zaostankov se torej skriva v spremembi zakonodaje (pa ne v takšno smer, kot jih je naredila njegova – Janševa vlada, ko je dr. Šturm potiho pripravil tak Kazenski zakonik, da so 3 sodišča sprejele 3 različne sodbe o tem, ali je še možno soditi mladoletnim osebam ali ne…takšne nejasnosti NE pripomorejo k hitrejšemu sojenju, g. Janša! Pripomorejo pa k zaostankom in Vam omogočajo, da še bolj napadate sodnike, mar ne?!)
5) Janša se sprašuje: “Kazenski pregon drugače mislečih? Ponovno uvajanje verbalnega delikta?” Naj ga pomirimo, kajti očitno (ponovno, že drugič v istem prispevku!) tava v nevednosti: a) Kazenski pregon vodi tožilstvo in ne sodišče samo in b) Verbalni delikt se lahko uvede samo preko zakonodaje, to pa sprejema parlament in ne sodstvo. Torej, razen če Janša ne namiguje, da ima sodstvo “svoje lovke” tudi na tožilstvu (le kako, če ga vodi neodvisna Barbara Brezigar?) in v parlamentu (saj res, pokvarjena koruptivna nesposobna levica grrrr!), potem je lahko pomirjen – Sloveniji ne grozi niti kazenski pregon drugače mislečih (razen preko Janševih zasebnih tožb, s katerim preganja novinarja Miheljaka, politika/psihiatra dr. Ziherla in druge) niti uvedba verbalnega delikta (razen če dr. Šturm ne skriva še kakšnega presenečenja za čas, ko bo JJ spet premier?)
6) Za konec Janša sprašuje sodnike: “Ali je že kdo od sodnikov, ki je neposredno odgovoren za dosojene odškodnine zaradi konkretnih primerov dolgoletnih zaostankov, plačal kako kazen?” Vprašanje lahko vrnemo: “Je kdo od politikov plačal kazen za katastrofalno nestrokovno spisane zakone in škodljive politične odločitve?”

Borut Pahor: “Vlada bo prestrukturirala javnofinančne izdatke, razbremenila davčno pri nas precej obremenjeno gospodarstvo. Seveda bodo tu potrebne prilagoditve tudi na strani virov, kar je mogoče na nekaj načinov, z obdavčitvijo določenega
premoženja, boljšo izterjavo davkov … Načrtujemo reformo javnega sektorja, da bo voden na podlagi menedžerskih načel.  Pomembno bo tehnološko prestrukturiranje gospodarstva in povečanje konkurenčnosti, gospodarstvo se bo moralo pripraviti na okoljske izzive, spodbujali bomo raziskovalne, razvojne in inovacijske dejavnosti … Želimo si prilagajanje trga dela, reformo  sistema socialne varnosti. Potem je tu posodobitev pokojninskega sistema, pri čemer bomo iskali odgovore na vprašanja odvisnosti višine pokojnine od višine plačanih prispevkov, malusov in bonusov za predčasno oziroma poznejšo upokojitev,  znižanja prispevnih stopenj za zaposlene in delodajalce in seveda vprašanja nadomestila izpada prispevkov, morda z davkom na luksuz, davkom na nepremičnine, na obremenjevanje okolja …”

V zadnjih tednih pa smo bili priča aferi Ultra, Vlačičevim afericam, nespretnim izjavam ministre Jelušičeve, kraji orožja ter obtožbam Spomenke Hribar in dr. Repeta.

Janez Janša pa do danes ni vložil nobene nove tožbe niti interpelacije. Ni tožil ga. Hribarjeve (ali novinarjev Mladine, Dela, Dnevnika…) zaradi obtožb glede korupcije pri trgovini z orožjem in kopiranjem govora Tonya Blaira. Niti ni vložil novih interpelacij proti ministrom aktualne vlade.

Janša je sicer izredno oster v svoji kritiki sedanje vlade (in predsednika države, informacijske pooblaščenke itd itd itd itd, skratka do vseh kadrov, ki jih ni nastavil sam), vendar pa trenutno ostaja pasiven glede ostalih dejanj. Toda hkrati vse več predstavnikov SDS (Virant, Rupel, Zver…) omenja, “da bo pač potrebno počakati do naslednjih volitev…”. Poskusi, da bi predčasno zrušili vlado (s pomočjo RTV SLO, ljudskih množic, ki bi stavkale…) ali zamenjali kar celotni sistem (ustavne spremembe, tožbe…), so očitno malce potihnili. Bo res bolj mirno kar do naslednjih volitev (no, naslednje – lokalne so že naslednje leto) ali pa je to le zatišje pred viharjem?

Spomenka Hribar: “Jaz nisem branila Golobiča. Nikjer, nikoli in tudi zdajle ne. Naredil je moralni delikt in mislim, da bi moral zato politično odgovarjati. Mislim, da bi moral sam odstopiti s položaja ministra, ne pa tudi s položaja predsednika stranke, to je stvar stranke. Nikjer ga nisem branila, in to je še ena od….. To je laž.”

“…pri Janši se mešajo dejstva, interpretacije in manipulacije. To gre tako daleč, da ni več mogoče ločiti dejstev od manipulacije. V pismu, ki ste ga omenili, govori o Milanu Kučanu, takratnemu predsedniku predsedstva, ki da je razorožil TO, kar ne drži. Edino kar je res, je da je dva ali tri dni kasneje izdal povelje, da se tega orožja ne sme predajati JLA, ker je bilo potrebno preveriti, kaj se res dogaja. To je spet ena izmed teh drobčkenih manipulacij, ampak v bistvu je cela laž.”

“…problematizirala sem kar dosti politikov, tudi Milana Kučana, tudi Janeza Drnovška, tudi Boruta Pahorja, tako da sem glede teh očitkov popolnoma mirna.”

O očitku glede zgodnje upokojitve: “Ko sem se jaz upokojila, so bile vse moje sošolke iz osnovne šole, ki so dopolnile 50 let in so izpolnjevale pogoje iz tistega zakona, že upokojene. Nisem imela nobenega občutka, da sem storila kakšen moralni delikt. Zakon je v parlamentu predlagala vlade, katere član je bil tudi Janez Janša. Če bi imel pomislek, ga vlada sploh ne bi dala v parlament.”

Dr. Repe: “Kdor hoče razumeti, zakaj danes tako silovit napad Janeza Janše na Spomenko Hribar, se mora vrniti v ta čas, torej v čas po volitvah leta 1992, v najbolj mrakobno obdobje slovenske tranzicije, ki je preseglo dotedanje krhko osamosvojitveno politično premirje in kolikor toliko znosne politične delitve. Puzzle tistega obdobja je mogoče s časovne distance povezati v dokaj nazorno sliko.” … “Prvič: v tem času se je skozi desne medije in razne publikacije začela širiti teza o »kontinuiteti« (kasneje poimenovani »organizacija«, »udbomafija«), ki da jo pooseblja in vodi Kučan in ki da obvladuje Slovenijo. Razpečevali so se razni spiski njenih domnevnih pripadnikov in domnevnih sodelavcev nekdanje službe državne varnosti (pri čemer so »kolateralna škoda« postali tudi nekateri politiki in razumniki z desnice, bodisi zaradi zamer ali zato, ker niso šli v trenutni kontekst Janševe politike, lahko pa tudi zgolj zato, ker so se znašli na določenih seznamih). Nadgradnja te akcije so bile računalniške diskete in nato internetni seznami t. i. »hobotnice«, ki naj bi zarotniško omrežje ponazarjala.
In drugič: v javnost so začele prihajati zgodbe o prodaji orožja. Prve o velikem orožarskem škandalu so bile že novembra 1992 objavljene v Mladini.
Kmalu zatem, januarja 1993, je bila prvotna načelna odločitev slovenskega vodstva, da z orožjem pomaga Hrvaški in Bosni in Hercegovini (odločitev je sicer sprejel obrambni svet pri predsedstvu RS), iz več razlogov preklicana. Postajalo je jasno, da ni šlo zgolj za nesebično pomoč in obrambne interese Slovenije, pač pa vzporedno tudi za velikanske zaslužke. 27. maja 1993 je poslanec Združene liste Jože Jagodnik na vlado naslovil 27 vprašanj v zvezi s prodajo orožja. Odgovor na to je bilo Janševo »razkritje« 120 ton skritega orožja na mariborskem letališču, 21. julija 1993, ki naj bi bilo, kot je zapisal v Okopih nekaj mesecev kasneje, »neizpodbiten materialni dokaz za obstoj dobro organizirane, politično trdno zasidrane in zaščitene udbomafije pri nas, ki za širjenje svojega podtalnega imperija izkorišča tudi svoje stare navezave in poznanstva v svetu«.”