Janković obtožuje uredništvo Dela in Andrijano Starina Kosem

V današnjem Delu lahko preberemo pismo ljubljanskega župana Zorana Jankovića predsednici upravnega odbora Dela Andrijani Starina Kosem, v katerem obtožuje Delo diskreditacij in laži na njegov račun. Odgovor Dela sledi jutri.

Zoran Janković med drugim pravi: “Kljub temu pa je to, kar v zadnjem času počnete na straneh vašega časopisa, predvsem na strani ljubljanske redakcije, prešlo vse meje dobrega okusa, da o neprofesionalnosti, zavajanju in poskusih diskreditacije s strani nekaterih novinarjev omenjene strani sploh ne govorim. S tem ko želite tako očitno škoditi meni osebno, ste krivični do vseh zaposlenih v Mestni občini Ljubljana in tudi do Ljubljančank in Ljubljančanov ter bralk in bralcev Dela. O tem, ali so novinarji dodatno stimulirani, da pišejo neresnice o delu mestne uprave, ne želim ugibati.

Prepričan sem, da mora biti novinarsko delo svobodno in brez političnih ali drugih pritiskov, da mora temeljiti na objektivnem in tudi kritičnem poročanju ter razkrivati dejstva. Namenjeno naj bo informiranju javnosti, ne pa zavajanju bralcev z nepopolnimi in neresničnimi podatki ter zlonamernimi in celo žaljivimi namigovanji, kar si vse pogosteje privoščijo posamezniki, ki pišejo o Ljubljani.

Borut Tavčar tako v svojem komentarju o projektu na Brilejevi bralcem »pozabi« predstaviti v javnosti večkrat poudarjeno dejstvo, da na omenjenem zemljišču po zazidalnem načrtu ni predvidena šola in šolsko igrišče, saj je bilo omenjeno zemljišče na zasebno podjetje Lesnina preneseno leta 2002 in že takrat izključeno iz šolskega okoliša. Še več, ko je nato ustavno sodišče zavrnilo pobudo posameznikov, ki so predstavljenemu projektu nasprotovali, novinar podvomi celo v strokovnost odločitve sodišča, češ, ustavni sodniki pobude morda sploh niso natančno prebrali. Novinar svoj prostor v časopisu nameni tudi neresničnim, zavajajočim in nepreverjenim trditvam, da je Mestna občina Ljubljana zavirala prodajo lokacije Bellevue, čeprav smo večkrat javno povedali ravno nasprotno, v dolgem seznamu njegovih napadov pa lahko preberemo tudi »ugotovitev«, da prenove vodovoda, kanalizacije in vročevoda, ki jih letos načrtujemo, sploh niso nujne.

Novinarji Dela vedo tudi največ o načrtovanem projektu Športnega parka Stožice. Janez Petkovšek v nasprotju z mojimi ponavljajočimi izjavami, da bosta stadion in športna dvorana dokončana do 30. junija 2010, hladnokrvno in brez dvoma zapiše, da »je županu že dolgo jasno, da do 30. junija prihodnjega leta stadiona bržkone res ne bo«, v istem stavku pa trdi, da pri zastavljenem roku »župan trmasto vztraja«. Če vztrajam pri dani obljubi o zastavljenem roku, sem torej neupravičeno trmast. Po mnenju Dela je očitno bolje, da se obljube volivcem, tako glede projektov kot tudi medosebnih odnosov, prelomijo in izdajo, kar ste, gospa Andrijana Starina Kosem, naredili tudi sami. Da bi dokazal, kako se sušijo na novo posajena drevesa (32 od 111 posajenih na 13,7 hektarja velikem parku), si novinar v svoji skrbi za zeleno Ljubljano na sprehodu po Šmartinskem parku privošči celo, da drevescem lomi vejice in zapiše svojo ugotovitev: »Ko odlomiš vejico, ni videti nič zelenega.«

Zgodbam seveda ni videti konca. Če omenim še novinarja, ki se namesto napovedane reportaže loti sistematičnega diskreditiranja, celo žalitev posameznih zaposlenih in se po kratkih pogovorih »strokovno« vpraša o ustreznosti kadrovanja na občini ter sklene, da je »na zunaj vse pološčeno, za štirimi stenami pa se dogaja marsikaj«. Le ugibam lahko, da je vse to ugotovil iz prve roke in lastnih izkušenj na svojem delovnem mestu. Z veseljem bom dočakal dan, ko se bo raven medsebojnih odnosov, zaupanja in sodelovanja na Delu lahko vsaj približno primerjala s tistimi v MOL.”

Gjenero ponovno na pohodu kot predstavnik hrvaške vlade #2 (Delo, 2.6.2009)

David Gjenero, hrvaški novinar in analitik,  se je danes ponovno oglasil v Delu. Njegove letošnje prispevke smo komentirali v prejšnjem prispevku.

Današnji prispevek in komentarji izjav ter dejanj slovenske vlade pa mejijo že na popolno zavajanje. Žalostno je, da Gjenero v vseh izjavah slovenske vlade vidi samo politiko, pa “reševanje svoje kože” in ocenjuje, da so to izjave “za domačo javnost”, namesto da bi videl, da Pahor pač predlaga nove rešitve tega  zapleta, če dosedanji predlogi niso bili uspešni.

Gjenero med drugim pravi: “V zadnjih nekaj dneh je nastala velika sprememba v »hrvaški politiki« vlade Boruta Pahorja, a zdi se, da je niso opazili ne v slovenski slovenski ne v hrvaški politiki. »Hrvaška si je s svojo odločitvijo zadala domačo nalogo, da reši vprašanje, ki si ga je sama zastavila že lani – vnos prejudica meje … Če Hrvaška drugače reši to vprašanje, na primer da umakne sporno dokumentacijo, potem Slovenija nima razlogov, da bi še naprej blokirala njena pogajanja z evropsko komisijo,« je te dni izjavil slovenski premier. Kot kaže, ni zanj nič več najpomebnejše to, da se razmejitev med Hrvaško in Slovenijo uredi pred vstopom Hrvaške v EU.

Le kakšen dan pred to Pahorjevo izjavo so njegovi koalicijski partnerji in sooblikovalci »hrvaške politike« sedanje slovenske vlade zahtevali veliko več – celo to, da mora Hrvaška pred vstopom v EU odpraviti svoje obmejne probleme z vsemi sosedi. Res je sicer, da je bila ta zahteva izrečena šele potem, ko Hrvaška ni privolila v »gentlemansko ponudbo« Ljubljane: »Vi zdaj v okviru ‘mediacije’ sprejmite naše zahteve, izgube pa boste nadomestili pozneje, ko bodo v EU stopale Srbije, Črna gora in BiH.«

Poleg odrekanja zahtevi, da je treba problem meje rešiti, še preden bo Hrvaška postala članica EU, je mogoče v retoriki slovenskega premiera opaziti še eno spremembo. Vse do nedavna sta premier in njegova vlada sporočala, da je »skrivnost uspeha« njune »hrvaške politike« ta, da so si preprosto upali. Po tej logiki je bila blokada hrvaških predpristopnih pogajanj stvar politične drznosti te vlade oziroma poguma, ki ga prejšnji oblikovalci politike pač niso imeli. S svojimi novimi pooblastili pa se premier nič več ne hvali s svojo politično drznostjo, temveč se je celo odreka, hkrati pa trdi, da je blokada stanje, ki ga je njegova vlada podedovala od prejšnje – Janševe vlade. …

… Slovenski funkcionarji, zlasti minister Žbogar in premier Pahor, so se v teh okoliščinah odločili za »preobrat«, ki je bolj namenjen domači javnosti kot drugim udeležencem v pogajanjih. Tako se poskušajo »umakniti« iz okvirov posredovanja (ponujanja dobrih storitev, torej mediacije v širšem pomenu besede), ki ga s pomočjo predsedniške trojice vodi komisar Olli Rehn. Izjava »Zdaj je na potezi Hrvaška«, čeprav je jasno, da se pričakuje odgovor komisarja Rehna in predsedniške trojice na slovenske amandmaje (naloga Hrvaške je bila zgolj, da odgovori, da sprejema predlog pogodbe o zgladitvi spora, ne pa tudi, da privoli v predlog Slovenije, da se njeni amandmaji vnesejo v besedilo pogodbe kot nekaj, o čemer soglašata obe državi v sporu), priča o tem, da bi Slovenija zdaj rada zapustila Rehnov pogajalski proces, čeprav je prej sama odločno vztrajala, da je mediacija edina primerna pot za reševanje tega dvostranskega problema. …

… Namesto tega se je pokazalo, da je bilo Rehnovo posredovanje v resnici svojevrstno vzpostavljanje »amsterdamskega mehanizma« do Slovenije. Amsterdamska pogodba, ki je začela veljati maja 1999, namreč omogoča, da zaradi nespoštovanja načel vladavine prava in temeljnih vrednot EU katero od članic izključijo iz odločanja o določenem vprašanju. …

…

Med slovenskimi amandmaji na Rehnov predlog pogodbe je najpomembnejši tisti, o katerem se tako v hrvaški kot v slovenski javnosti najmanj govori. Ta amandma bi omogočil, da državi kadar koli ustavita proces sodne arbitraže in se odločita za reševanje dvostranskega problema z mediacijo. V zgodnji fazi Rehnovega mediacijskega procesa so nekateri slovenski udeleženci jasno povedali, da je za Slovenijo nesprejemljiv obligatorni značaj rešitve spora.

Slovenija bi si namreč lahko pridobila veliko prednost s tem, ker je mogoče za drugo stran z ratifikacijo pogodbe o pristopu Hrvaške EU zagotoviti obligatornost mejne rešitve, ne da bi bila ta rešitev obvezna tudi zanjo. Zahteva, po kateri naj bi bilo mogoče v vsakem trenutku proces ustaviti, dokazuje, da si želijo oblikovalci slovenske politike ohraniti to prednost, se znova sklicevati na »palico« ratifikacije hrvaške predpristopne pogodbe v slovenskem parlamentu in doseči tisto, česar jim ni uspelo doseči v Rehnovem posredniškem procesu – dobiti »mediacijo«, v kateri bi bila Hrvaška politično prisiljena sprejeti slovensko »mejno rešitev«.

Strategija premiera Pahorja je torej očitna: po eni strani bi bilo treba ustaviti proces posredovanja, ki ga vodi komisar Rehn, da bi se Slovenija otresla delovanja »amsterdamskega mehanizma«. Ta ustavitev pa ni več izvedljiva tako, kakor so izpeljali zavrnitev »francoskega kompromisa« – pri katerem je morala Slovenija prevzeti zgolj simbolično ceno za to svoje ravnanje. Zdaj je namreč bistvo »francoskega kompromisa«, ki ga je Slovenija zavrnila, za slovensko vlado zagotovo bolj sprejemljiva rešitev od smeri, v katero se pomika Rehnova pobuda, premier Pahor pa je to celo odkrito povedal, ko je pojasnjeval svoje videnje hrvaške »domače naloge«. Na mednarodnem prizorišču si prizadeva krivdo za propad Rehnove pobude ali prevaliti na Hrvaško ali jo vsaj porazdeliti, pred domačo javnostjo pa se odreka »zaslugam« za svojo »pogumno« politiko proti Hrvaški in prejšnji vladi ponuja del zaslug zanjo (s tem pa tudi del krivde za neuspeh).

… Zaradi slovenske blokade trpi Hrvaška hudo in verjetno nenadomestljivo škodo. Škoda, ki jo Sloveniji povzroča Pahorjeva »pogumna hrvaška politika«, pa je zgolj simbolična. Hkrati pa to, da »amsterdamski mehanizem« simbolično deluje proti Sloveniji, prav tako povzroča škodo, ki je ne bo mogoče v kratkem odpraviti. Očitno je, da premier Pahor in njegova vlada nimata nikakršne vizije o tem, kako odpraviti nastalo škodo, temveč zgolj načrt za »omejevanje škode«. Delna deblokada hrvaških pogajanj bi morala Sloveniji zagotoviti ohranitev »veto položaja«, pa tudi zmanjšanje simboličnega pritiska Evrope. Vendar pa je ta strategija zgolj nadaljevanja spora, resda nekoliko manj intenzivnega, saj za zdaj v njej ni videti izhoda iz sedanjega položaja.”

Kaj torej pravi Gjenero:  da je predlog, da Hrvaška umakne sporne dokumente (torej NE, da sprejme neko izjavo, ampak da UMAKNE dokumente), kar je Slovenija zahtevala že oktobra lani, sedaj nekakšna Pahorjeva taktika umika iz Rehnovih pogajanj in celo izjava za domačo javnost?!?! Ne, to je čisto legitimen predlog in ena od mogočih rešitev spora. Blokada in kasnejša pogajanja o mediaciji/arbitraži so posledica hrvaških dokumentov (ki jih Hrvati nočejo umakniti, ponujajo pa izjavo, pomislite, premierja!?!?!?! Ki bi jo potem kasneje pred sodiščem spet spodbijali, da ni zavezujoča, ker je ni sprejel parlament, mar ne gospod Gjenero??????)

Nadalje Gjenero trdi, da EU že  uveljavlja amsterdamski sporazum proti Sloveniji – zato da je Rehn pripravil tak predlog o arbitraži. Neumnost! “Amsterdamski sporazum” predvideva, da se državi odvzamejo glasovalne pravice!! Ali torej Slovenija ni imela pravice izraziti mnenja (sprejeti / zavrniti) Rehnov predlog, gospod Gjenero???

Gjenero še trdi, da Slovenija zahteva, da se lahko arbitraža prekine, če se državi kako drugače dogovorita samo zato, da zanjo arbitraža ne bi bila obvezujoča in bi Hrvaško silila v mediacijo!! Kakšna neumnost, ravno Slovenija zahteva, da dogovor o arbitraži ratificirata oba parlamenta!!! Možnost prekinitve arbitraže, če se doseže drugačen dogovor, pa bi morala biti privlačna za obe strani – saj Hrvaški ni treba pristati na to in se lahko nadaljuje arbitraža. Takšno možnost vsak normalen človek, sposoben logičnega razmišljanja, vidi kot dodatno možnost v postopku dogovarjanja – če uspemo vmes najti hitro rešitev, arbitražo ustavimo, sicer pa teče dalje. Ampak očitno Gjenero ta predlog Slovenije vidi drugače (podobno kot hrvaška vlada, ki je tako ali tako zavrnila vse slovenske predloge, še preden jih je sploh videla).

Edina nova Gjenerova ugotovitev, ki je vredna zanimanja, pa je ta na koncu, da je Hrvaška zaradi blokade utrpela veliko in nenadomestljivo škodo, Slovenija pa le simbolično. Zanimivo. Kakšno škodo je pravzaprav utrpela Hrvaška? HDZ je zmagala na volitvah, pogajanja pa so se tako ali tako ustavila tudi zato, ker Hrvaška po novem (potem ko ni našla generala Gotovine, pa ni našla tega in onega) ne najde topniških dnevnikov… EU sredstva pa vmes črpa nemoteno, in še prosi za nova (za reformo pravosodja). Kakšno škodo je torej utrpela Hrvaška, gospod Gjenero??? No, lepo pa da priznate, da je Slovenija utrpela zgolj simbolično škodo – do sedaj so vsi hrvaški politiki in komentatorji bahato ugotavljali, kako močno da bo blokada škodila Sloveniji…

Gjenero ponovno na pohodu kot predstavnik hrvaške vlade (Delo, 2.6.2009)

Davor Gjenero je včasih veljal za neodvisnega in objektivnega analitika, od slovenske blokade Hrvaške naprej pa se je prelevil v glasnika hrvaške uradne politike, poleg tega pa je zavzel izrazito negativno držo proti slovenskim politikom in novinarjem.

Najprej je presenetil z izbruhom na Radiu Slovenija v oddaji Studio ob 17h februarja 2009. Posnetek lahko poslušate tule. Gjenero je reagiral na klic v oddajo Iva Vajgla (eksplicitno pove, da je reagiral na sam klic, ne na vsebino Vajglove izjave). Ta klic so sicer za napad na Vajgla takoj izrabili tudi v SDS, kar smo že opisali v drugem prispevku. Kar preseneča, pa je Gjenerov izbruh, saj je na začetku oddaje voditelj posebej povedal, da so za izjavo prosili predstavnika vlade, pa je niso dobili. Vajgl sicer ni predstavnik vlade, a je vseeno predsednik parlamentarnega odbora za zunanje  zadeve in visok predstavnik stranke vladajoče koalicije, tako da je njegova izjava vsekakor vredna pozornosti, ne pa da bi njegov klic zavrnili, ker pač formalno ni bil vabljen v oddajo. Zapis celotne oddaje si lahko preberete tule. Gjenero pa je, dokler ni odšel iz oddaje, napačno trdil, da Slovenija postavlja nove pogoje Hrvaški, saj je popolnoma pozabil, da je Hrvaška z vnosom dokumentom z vrisano mejo v predpristopno dokumentacijo prejudicirala mejo in je Slovenija morala reagirati, saj bi se sicer štelo, da se s takšnimi zemljevidi strinja.

Naslednja zanimiva izjava Gjenera je bila v Delu kmalu po začetku Rehnove akcije o mediaciji. Gjenero je v tistem prispevku skoraj dobesedno ponovil stališče hrvaške politike, da bi bilo namesto mediacije edino pravilno, da bi se spor reševal pred mednarodnim sodiščem v Haagu, Slovenija pa da naj takoj deblokira Hrvaško pri njenih pogajanjih za vstop v EU. Tole je povzetek njegovega prispevka v Delu 23.2.2009:

“Po tej logiki bi morala biti deklaracija slovenskega parlamenta interpretirana kot obvezujoča tudi za slovenske pogajalce, pa tudi za evropske mediatorje. Torej nima noben proces mediacije nobenega smisla. Po isti logiki bi lahko Hrvaška postala članica Unije samo v primeru, če bi sprejela vse slovenske zahteve in se odrekla dokazovanju kakršnih koli že pravic do ozemelj, ki so pred sprejetjem Podobnik-Vajglove deklaracije veljala za sporna.

Celo če bi se slovenski politični razred odrekel takšnemu določanju »predmediacijskega« položaja, dejstvo, da je mogoče tako zlahka razpisati referendum, pa tudi politično razpoloženje, ki se je s tem »konsenzom« ustvarilo v Sloveniji, dokazujeta, da je edini mogoči način za odpravljanje tega dvostranskega spora ta, da se ga predloži pred mednarodno sodno instanco. Mediacijsko rešitev, ki bi se kakor koli razlikovala od izjave slovenskega parlamenta, bi v Sloveniji preprosto zavrnili z referendumom.”

Gjenero pretirava ravno v točkah, kjer s pretiravanjem koristi hrvaškim stališčem. Mediacijo ali arbitražo bi morala oba parlamenta ratificirati, s čimer bi ta postopek postal obvezujoč, s tem pa tudi prejšnje izjave parlamentov postanejo brezpredmetne. Poleg tega je Slovenija s svojo izjavo v parlamentu samo sporočila, kaj je (po njenem) imela pod svojo kontrolo 25.6.1991, kar pa še ne pomeni, da bi ji vse to tudi pripadlo po mediaciji.

Gjenero je deloval zelo užaljeno tudi v oddaji Polemika na RTV Slovenija, ko je izjave slovenskih politikov (posebej Kacina) in način vodenja oddaje (ko nekaj časa ni dobil besede, potem pa se je že mudilo) vzel zelo osebno in rekel, da Slovenci gledamo na Hrvate zelo zviška in da se nam bo to maščevalo, glede političnih vprašanj pa je ponavljal stališče hrvaške vlade, da je edina prava rešitev mednarodno sodišče v Haagu, pa zraven še omenjal Bučarjev predlog za referendum v Istri (v smislu, da bo zdaj to uradni slovenski predlog). Kot da ne bi vedel, da Bučar nima nobenega vpliva na aktualno politiko (vse z namenom, da diskreditira slovenske politike in da večjo težo hrvaškim stališčem, ki da so ob nekredibilnih slovenskih edina pravilna).

Se nadaljuje…

Bo SDS vložila ustavni zakon, da bi sistem javnih financ zaščitili pred pohlepom Cerkve?

V današnjem Delu beremo, da sestre usmiljenke (Družba hčera krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega) zahtevajo vrnitev zgradbe Ginekološke klinike v naravi!

To bi zahtevalo preusmeritev 37.000 pacientk na druge lokacije. Pa premestitev Centra za hemodializo. In še in še.

Verjetno bo Cerkev vsem oškodovancem ponudila, da moli za njih. Morda bo mašo daroval sam nadškof in metropolit Uran? Če pa država izplača še nekaj deset miljonov € oškodnine, ker objekta niso mogli uporabljati od leta 1991, ko je začel veljati zakon o denacionalizaciji, pa morda pride tudi kardinal Rode.

Če se ta objekt Cerkvi vrne v naravi, bo za državo nastala škoda, zagotovo 10x večja od vseh odškodnin, ki bodo kadarkoli izplačane izbrisanim. Škoda se že dela s tem, ko je primer že 17 let v sodni obravnavi, sedaj je že na delu sodni cenilec.

Cerkev nikakor ne pristane na pravično poravnavo (nekaj, kar npr. zahtevamo od Hrvatov). V Nemčiji so npr. namesto vračanja objektov v naravi izplačevali odškodnine v višini cca 5% od vrednosti objekta.

Bo SDS, najbolje kar njen poslanec Grims, ki je tako glasen v primeru izbrisanih in je zoper ministrico Kresalovo vložil interpelacijo tudi zaradi domevnega “ogrožanja sistema javnih financ”, sedaj vložil vsaj ustavni zakon proti Cerkvi (interpelirati v zvezi s tem trenutno ne more nikogar, saj nihče izmed trenutnih oblastnikov ni kriv za tak kriminalni zakon o denacionalizaciji, lahko pa bi to storil v prejšnjem sklicu parlamenta oz. pod prejšnjo vlado, ko bi lahko interpretiral npr. ministre Simonitija in Šturma)? Javne finance bodo zelo ogrožene, g. Grims! Storite kaj, za božjo voljo!!